<!– /* Font Definitions / @font-face {font-family:”Cambria Math”; panose-1:2 4 5 3 5 4 6 3 2 4; mso-font-charset:238; mso-generic-font-family:roman; mso-font-pitch:variable; mso-font-signature:-1610611985 1107304683 0 0 159 0;} @font-face {font-family:Calibri; panose-1:2 15 5 2 2 2 4 3 2 4; mso-font-charset:238; mso-generic-font-family:swiss; mso-font-pitch:variable; mso-font-signature:-1610611985 1073750139 0 0 159 0;} / Style Definitions / p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal {mso-style-unhide:no; mso-style-qformat:yes; mso-style-parent:”"; margin-top:0cm; margin-right:0cm; margin-bottom:10.0pt; margin-left:0cm; line-height:115%; mso-pagination:widow-orphan; font-size:11.0pt; font-family:”Calibri”,”sans-serif”; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:Calibri; mso-fareast-theme-font:minor-latin; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin; mso-bidi-font-family:”Times New Roman”; mso-bidi-theme-font:minor-bidi; mso-fareast-language:EN-US;} .MsoChpDefault {mso-style-type:export-only; mso-default-props:yes; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:Calibri; mso-fareast-theme-font:minor-latin; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin; mso-bidi-font-family:”Times New Roman”; mso-bidi-theme-font:minor-bidi; mso-fareast-language:EN-US;} .MsoPapDefault {mso-style-type:export-only; margin-bottom:10.0pt; line-height:115%;} @page Section1 {size:612.0pt 792.0pt; margin:70.85pt 70.85pt 70.85pt 70.85pt; mso-header-margin:35.4pt; mso-footer-margin:35.4pt; mso-paper-source:0;} div.Section1 {page:Section1;} –> / Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:”Table Normal”; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-priority:99; mso-style-qformat:yes; mso-style-parent:”"; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin-top:0cm; mso-para-margin-right:0cm; mso-para-margin-bottom:10.0pt; mso-para-margin-left:0cm; line-height:115%; mso-pagination:widow-orphan; font-size:11.0pt; font-family:”Calibri”,”sans-serif”; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:”Times New Roman”; mso-fareast-theme-font:minor-fareast; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin;}

Na našem tržiču mrgoli veliko število glasbenih skupin. Milo rečeno lahko rečemo, da je naš glasbeni trg prenasičen, bolj malo pa je tiste pristne in kvalitetne glasbe, ki bi prišla do nas poslušalcev. Tako nam je skupina LastDayHere predstavila svoj najnovejši video izdelek ob tem pa so poskrbeli tudi za rockersko- akustični koncert na katerem so sodelovali številni glasbeniki. Ni kaj, fantje so se na zanimiv način spopadli s promocijo spota in svojega imena.

Tako je vokalist Marko s kompanijo poskrbel, da je bil v Cvetličarni pravi pekel. Fantje so kot prvo gostijo na oder najprej povabili hrvaško raperko Diyalo, ki je že samo s svojo vizualno podobo preosmerila pozornost nase. Njen nastop je bil precej drugačen, mračen, a še vedno odličen, tudi v duetu z Markom sta se odlično znašla in nam tako pričarala košček pekla na Zemlji.

Last DayHere so nas iz minute v minuto presenečali z glasbenimi gosti. Na odru smo bili tako priča še skupini Dweal, Mojci, skupini Inmate, mažoretki prav zagotovo pa je bila zvezda večera ena in edinstvena Urška Majdič (skupina Billysi). Na odru bi moral stati tudi famozni Gregor Čulk (Interceptor), a ga na dogodek žal ni bilo.

Med koncertom se je tudi premierno zavrtel njihov nov video izdelek za pesem Saved From Falling. Poleg svojih pesmi so LastDayHere poskrbeli tudi za kar nekaj priredb, tako smo lahko slišali priredbo na Rage Against The Machine, Whitesnake, Van Halen, Rolling Stones z Urško Majdič pa sta se lotila kar skupine Guns N’ Roses in pesmi Sweet Child O’ Mine.

Večer se je edino morda nekoliko vlekel, čeprav Cvetličarna ni bila nabito polna, kot je ponavadi ob raznih glasbenih dogodkih. Skupina LastDayHere si želi prodreti v tujino, s trdnim delom, voljo in vztrajnostjo pa so le korak proč od zmage.

Koncert lepe in karizmatične Katie Melua je bil vse do zadnje minute pod velikim vprašajem. Sprva so bile težave z lokacijo koncerta, ki je bil najprej napovedan v Hali Tivoli, nato v Križankah in nenazadnje spet v Hali Tivoli, kot pa da že samo to ne bi bilo dovolj, je v zadnjih nekaj dneh prišlo še do zamenjave organizatorja koncerta.

Prevzem akreditacij je potekal brez težav, edina slabost je bila, da je trajalo kar precej časa, da smo prišli v dvorano. Po dolgem času se je na koncertu spet sedelo, kar je že vnaprej pomenilo, da bo koncert nekaj posebnega in nepozabnega.

Večer je otvorila Andrea McEwan, ki je z akustično kitaro poskrbela, da se je množica malce ogrela, ob tem pa sta jo spremljala še dva glasbenika na kitarah, ki sta ji pomagala do tistega pravega in polnega zvoka. Ne gre ji prav ničesar očitat, gledano iz glasbenega stališča je dobro opravila svoje delo. Na razpolago je imela dobre pol ure časa, v katerem je pokazala vse svoje vokalne sposobnosti. A iskreno povedano, prav vsi v dvorani smo čakali samo na prelepo Katie.

Čakanju na mlado lepotico gruzijskega rodu ni bilo videti konca. Čeprav so vmes predvajali na velikih ekranih video spote različnih izvajalk s podobno glasbo, to prav nikogar ni ganilo.

Končno je napočil čas, ko je na oder povsem dobre volje privihrala Katie s kitaro. Bučni aplavz je dobila že samo s svojo pojavo na odru, o nadaljnem odzivu publike je povsem brezpredmetno izgubljati besede. V prvem delu nam je odigrala tri skladbe, seveda z akustično kitaro. Katie ni ravno kitarski virtuoz, a akustična kitara v kombinaciji z njenim angelskim vokalom je naravnost božanska. Nato se je Katie preselila za klavir in nam dokazala, da ji tudi črno-beli svet ni tuj, celo obratno, dokazala nam je, da neizmerno uživa v glasbenih izzivih (čeprav nasploh v življenju ljubi adrenalin, saj rada skače s padalom, imela je koncert pod vodno gladino, s katerim se je tudi vpisala v Ginesovo knjigo rekordov, novinarjem pa je priznala celo da včasih pokadi marihuano, ki ji daje glasbeni navdih).

Po tej točki, se ji je na oder pridružila še šesterica glasbenikov in tokrat je zavladala prava evforija v dvorani. Prav nihče ni pričakoval, da bo Katie imela tako odličen koncert. Dekel sploh ni bila orientirana v pop glasbo, ampak bolj v blues in jazz, ki jima je dodala ščepec popa. Kaj je tisto kar loči Katie od ostalih glasbenic? Neizmerna lepota, angelski vokal, ter vrhunska interpretacija pesmi. Da mladi punci ni vseeno, kako zveni na odru je dokaz prisotnosti bobnarja Henrya Spinettia (ki je dolgo časa spremljal Erica Claptona).

Katie nam je postregla z obširnim repertoarjem, kateri je obsegal pesmi iz njenega prveneca »Call of the Search«, skladbe iz drugega albuma, ki so jo ponesle v svet slave »Piece by Piece«, ter še skladbe iz zadnjega albuma, ki ga je izdala lani »Pictures«.

Katie je hitro stalila led med njo in publiko, saj je vmesne pavze odlično povezovala z njenimi življenskimi prigodami in anekdotami, kar je med poslušalci sprožilo kar nekaj smeha. Band na odru je dal od sebe res vse, Katie pa je pridno menjavala kitare, ter nas vedno znova presenetila z odličnimi interpretacijami, ki jih zmore samo ona. Dekle, ki neizmerno uživa v tem kar počne… Še posebaj bom izpostavila pesem »Spider’s web«, katero je skupaj s spremljevalno skupino izvedla tako osupljivo, da se nam je kar koža naježila.

Čisto za na koncu nam je postregla še z dvema odličnima skladbama, »The closest thing to crazy«, to je tista pesem, ki ji je odprla vrata v nebesa oziroma na velike odre, sledila pa je še skladba »Nine million bicycls«, ki jo pozna prav vsak Slovenec po zaslugi našega največjega mobilnega operaterja, ki jo je uporabil v svojem reklamnem spotu. Poslušalci so vedeli, da se koncert bliža koncu, ravno to je bil razlog, da v dvorani skoraj nihče ni več sedel… Katie se je nato z bandom poslovila, a ljudstvo je hotelo še.

Bučni aplavz in glasno žvižganje so res nazaj na oder privabili očarljivo Katie, ki nam je nato ponovno, kot na začetku, postregla samo z akustično kitaro in njenim prepoznavnim vokalom. Odigrala nam je še tri skladbe, med njimi lahko izpostavim predvsem »Cosmic blues«, ki je cover pesmi famozne Janis Joplin. Ponavadi so priredbe dolgočasne in nesmiselne, a to kar nam je pokazala Katie je bilo čarobno.

Ure in ure bi lahko človek poslušal takšno glasbo, ter gledal na odru tako vrhunsko glasbenico, a žal je čas prehitro minil. Igrala nam je več kot dobro uro in pol, zvok v dvorani je odličen, vse pohvale pa gredo tudi organizatorju koncerta, ki je poskrbel, da ni prišlo do nikakršnih zapletov ter, da je vse potekalo brezhibno.

Besedilo: Špela Macuh Foto: Barbara Milharčič

V soboto je bil razlog za obisk koncerta, skupina Dirty DC (tribute to AC/DC). Glede na to, da velikanov AC/DC verjetno nikoli ne bomo videli v živo v naši mali kokoški, se moramo včasih zadovoljiti tudi s tribute bandi.

Okoli 21h so na oder stopili M.P., skupina iz Celja, ki nam je več kot pol ure milo rečeno povzročala glavobol. Na bobnih je sicer sedel Gianni Poposki (vokalist skupine Noctiferia), a tudi to ni kaj dosti pomagalo. Band je zelo monoton in enoličen, vokalist pa povsem brez konkurence, saj tako obupnega petja ne slišiš prav vsak dan. Iskreno povedano, med njihovim nastopm je bilo več ljudi zunaj v kadilnici, kot pa v dvorani. Vsekakor niso bili primerna skupina, za otvoritev koncerta.

Ura se je vlekla, morda ker je bila predskupina tako dolgočasna, a napočil je čas, ko so na oder stopili Dirty DC- tribute to AC/DC. Na oder so prišli v slogu velikih in pogumno začeli s hitom “Thunderstruck”. Če smo bili pred dnevi priča mirni publiki na Chris Jaggerju, je bilo danes vse drugače. Množica metalcev, odetih v črnino z AC/DC majicam je že sama po sebi napovedovala, da bo ta večer pekel v Cvetličarni. Ni kaj, bandu ne gre prav ničesar očitati, so res eden izmed boljših približkov orignialnim izvajalcem. Sploh velika pohvala gre dobro podkovanemu pevcu Chrisu Hillu, ter divjaku na kitari, Simonu Daviesu.

Skupina nam je igrala več kot dve uri hard rocka, ter nas res dodobra razgrela. Kako nas tudi ne bi, saj fantastično interpretirajo pesmi, odigrajo v veličastnem slogu, hkrati pa še z oblekam zapečatijo svoj sloves. Odigrali so nam hite, kot so “Hells Bells”, “Highway to Hell”, “Back in Black”, ter “You Shook Me All Night Long”, le kdo bi ob vseh teh naštetih mojstrovinah lahko ostal na miru? Čeprav je celotna skupina odlično glasbeno podkovana, vseeno najbolje izstopata kitarist in vokalist. Kitarist se je na koncertu celo slekel (brez preverznosti, ni nam pokazal v celoti svojega golega telesa), a slekel je kratke hlače, pod katerimi je imel boksar’ce z angleško zastavo. Ni kaj, ponosen Anglež.

Zvok v dvorani je bil (kot skoraj vedno do sedaj v Cvetličarni) odličen, torej vse pohvale tonskemu mojstru, ki je poskrbel da so bila naša lačna ušesa povsem zadovoljena. Bolj se je koncert bližal koncu, bolj je bila skupina razgreta, to je vedno znova dokazoval kitarist, ki je »zajahal« pevčev vrat, nato pa sta se sprehodila po dvorani med publiko. Ves čas med sprehodom, je vneto igral kitaro, ter se neizmerno zabaval. To je prava rock’n'roll zabava, ki ti da vedeti, zakaj so bandi uspešni in kaj jih loči od drugih. Dirty DC so samo potrdili, da so res eden izmed najboljših cover banodov na svetu, ki svoje delo opravlja z ljubeznijo in smislom za oponašanje orignalnih AC/DC.

Slovenijo pa bodo kmalu poplavili tribute skupine, tako bomo v Cvetličarni kmalu lahko priča še tribute bandom z imenom Bon Giovi, ter Sex Pistols Experience. RockLine bo prav zagotovo preveril, kako se bodo odrezali.

Besedilo: Špela Macuh Foto: Barbara Milharčič

Mojo Hand so ljubljanska skupina, ki že več kot deset let igra blues. Čeprav v Sloveniji blues koncerti niso kaj preveč dobro obiskani, se skupina kljub temu ni vdala in je ostala zvesta sebi. Na oder so stopili okoli 21.30 in sledil je inštrumentalni intro, kjer sta bila v ospredju predvsem kitarist Slaven Kalebič in basist Alen Steržaj. Po končani uvodni skladbi, so se jim na oder pridružili še ostali člani. Ni kaj, odlična predskupina, z zelo karizmatično pevko Azro, ki ima vse svoje adute v močnem vokalu, s katerim se brez večjega napora lepo poigrava. Sproščenost skupine na odru pa naredi še tisto piko na i. Inšturmentalno zelo podkovana skupina, ki poslušalcu celo nekaj ponudi, z razliko od vseh naših rock bandov. Zvok so imeli odličen, kljub nekaj vmesnim težavicam, s katerim se ni nihče obremenjeval.

Okoli 22.15 so na oder stopili Chris Jagger’s Atcha, veliki večini vse do koncerta neznano ime. Veliko ljudi je bilo v dvorani bolj kot ne radovednih, saj so vedeli da je frontman skupine mlajši brat famoznega Micka Jaggerja. Spočetka so bili precej zadržani, a bučni aplavzi so fante povsem sprostili. Velikokrat v zadnjem času smo lahko prebrali ali slišali, da se Chris “šlepa” na račun uspešnega brata. Morda je v tem delček resnice, a Chris se je odločil za precej specifično glasbo, saj igra nekakšno mešanico bluesa, funka in folk glasbe, to pa posledično pomeni manjšo ciljno publiko. Dvorana se je nekoliko bolj napolnila, kot je bila na predskupini, a še vseeno je bilo premalo ljudi, kar se je čutilo predvsem v vzdušju. A kljub temu gredo vse pohvale skupini, saj so svoje delo opravili zelo profesionalno in korektno, ne glede koliko ljudi je bilo v dvorani. Najbolj zanimivi član na odru je prav zagotovo Charlie Hart, ki je zelo nadarjen glasbenik, na odru neizmerno uživa, hkrati pa ves čas menja inštumente. Na odru smo ga tako lahko videli s hramoniko, elektronsko violino, lotil pa se je tudi klaviatur. Pomemben član skupine, ki iz odra pošilja pozitivno energijo in dobro voljo. Paul Emile suvereno žuli svojo bas kitaro, žal pa je precej zapostavljen, saj v ospredje odra pride samo občasno, ko pomaga Chrisu z backvokali. Isto velja tudi za kitarista Jima Moltimora, ki je sicer dober kitarist, a žal ne pride do izraza, saj ga zasenčita Chris in Charlie. Bobnarja Malcoma Mortimora ta večer skoraj ni bilo moč videti, saj je bil postavljen zelo v ozadju, kjer je tolkel po bobnih in skupini tako narekoval ritem.

Odličen zvok, ter pridih irske folklore so bili razlog, da so se ljudje začeli vedno bolj zibati levo in desno, ter se veseliti. Čeprav je band na trenutke deloval kar malce monotono, so v celoti gledano Cvetličarno dodobra presenetili in zaprli usta vsem laikom, ki Chrisa vlačijo po zobeh. Vsekakor je dejstvo, da je Chris precej manj karizmatičen na odru, a po drugi strani je bolj sproščen in dostopen množici. Kaj od tega imate rajši, boste presodili sami (beda ali blišč).

Bolj se je koncert bližal koncu, bolj so fantje drgnili svoje inštrumente in bolj so bili poslušalci razgreti. Očitno se je Chris s kompanijo na odru počutil zelo dobro, saj je kar sredi pesmi z irskim ritmom, skočil iz odra, ter pograbil prvo dekle, ki jo je našel ter se z njo divje vrtel po dvorani. Po nekaj krogih jo je izpustil, ter jo zamenjal za organizatorja koncerta, a tega se je hitro naveličal, ter ponovno pograbil dekle, ki jo je odpeljal tudi na oder, kjer sta do konca odplesala. Zanimivo, ne samo da je nadarjen glasbenik, je tudi odličen plesalec. To je bila tista pika na i, ki je sprožila še večji val navdušenja na koncertu.

Eden izmed daljših koncertov v zadnjem času, hkrati pa tudi zelo profesionalno izveden. Fantje so zelo preprosti ljudje, ki rade volje s teboj tudi kakšno rečejo.

Okoli polnoči je bilo dogodka konec, zato smo se preselili v bar Roxly, kjer je sledil after party. Na odru sicer nismo videli Chrisa in Charlia, a so ostali trije člani prijeli za inštrumente, ter nam odigrali še dve pesmi. Lepo presenečenje, predvsem pa v zelo intimnem vzdušju. Premalo je takšnih skupin, ki igrajo s srcem in ostanejo zvesti sami sebi, prav zagotovo pa Chris ne sodi v to kategorijo.

Besedilo: Špela Macuh Foto: Barbara Milharčič

Beri več »

V Kranjski Gori je sedaj že tradicionalno vsako leto organizirana X-plozija zabave, ki poteka istočasno kot svetovni pokal v alpskem smučanje in tako lepo združuje profesionalni šport z glasbo. Nič ni lepšega, kot priti v rodni kraj in videti vso množico, ki bo doživela napozaben večer. Letos je bila organizacija na precej višjem nivoju kot lani, predvsem pa je potekala brez vseh zapletov. V hotelu Larix si tako lahko videl vso slovensko smetano, kako popiva in se zabava.

OMAR NABER: Žal zaradi tiskovne konference ni bilo moč dvigniti akreditacij, tako da sem Omarjev koncert v večini zamudila, še vseeno pa ujela tistih nekaj pesmi, ki jih je odigral dobro. Obiskovalcev koncerta je bilo bolj malo, večinoma so bila to dekleta, ki so divje vreščala in se slinila nad njim. Imeli so zelo solidno ozvočenje, a fant še vedno ne obvlada odra, saj ima precej slabo komunikacijo s publiko, pa tudi band je precej statičen. Množica je sicer skupaj z Omarjem prepevala njegovo famozno skladbo “Stop”, najbolj pa so se razgreli med priredbo zloglasnih punkerjev Green Day “Basket Case”. Kareem in Omar, bodo potrebovali še kar precej kilometrine in izkušenj, da bodo oder povsem obvladali, čeprav jim glede igranja ne gre ničesar očitat, le Omar je imel nekoliko hripav glas, a očitno mu je bilo zelo vroče, glede na to da se je na odru pokazal kar v kratkih rokavih.

Sledilo je žrebanje številk za veleslalomsko tekmo, ki je sledila naslednji dan in tako smo lahko videli vse ase belih strmin, najlepše pa je na odru videti slovenskega tekmovalca.

SLO MUSIC SKI TEAM: Glede na to, da smučanje ni vsem blizu (z izjemo Bora Zuljana, ki je na tekmovanju glasbenih legend premagal vso konkurenco), sta jim oder in glasba veliko bližje. Tako so se skupaj združili naši glasbeniki, ter zaigrali nekaj legendarnih rockerskih hitov. Predvsem zabavno je bilo, ko so na odru stali Matjaž Jelen, 6 Pack Čukur, Bor Zuljan, ter ostali in na oder priklicali še Jureta Koširja, ter ga prepričali da odrepa svojo famozno pesem “Včasih smučam hit’, včasih pa počas,…”. Publika se je zabavala, čeprav jo je bilo še vedno skromno število. Na oder je med drugim stopila tudi Alya in v duetu z Matjažem sta odpela pesem, a žal je bila Alya tako slabo ozvočena, da je nisi slišal niti pod odrom, kaj šele nekje na koncu množice.

MAGNIFICO: Narod še vedno muči balkanska nostalgija, zatorej je bil Magnifico res prava izbira za takšen veličasten dogodek. Na oder je prišel kot pravi mafijozo in zbralo se je že nekoliko več ljudi. Začel je s pesmijo “The Land of Champions” iz zadnjega albuma “Grande Finale”, ki pa je hkrati zelo solidna priredba znane pesmi “The House of the Rising Sin”. Ni kaj, narod se je v pičli minuti ogrel, ter začel prepevati in plesati, tam ni bilo nikogar, ki ne bi premikal svojih bokov levo in desno. Eden izmed redkih glasbenikov, ki ve, kaj publika potrebuje in ji to tudi da. Spočetka se je Magnifico z bandom posvetil promociji novega albuma, nato pa je nanizal vse svoje hite, ter tako požel bučne aplavze. Ozvočenje je imel odlično, Magnifico in skupina se med seboj perfektno dopolnjujejo, ob tem pa naj še posebej izpostavim trubače, ki so dodatno poskrbeli, da je vse skupaj odzvanjalo v še bolj pristnem južnjaštvu. Magnifico je tako velika ikona na naših tleh, da s publiko sploh ne potrebuje komunikacije, kar je tudi prava redkost. Sploh pa je zabavno gledati, kako tudi sami uživajo ob svoji glasbi, ter poplesavajo na odru. Kaj to pomeni? Da ne igrajo zgolj za denar, ampak da ob tem res tudi neznansko uživajo!

ŠANK ROCK: Legende, ki slovenski glasbeni sceni kraljujejo že več kot 25 let, so bili zadnji izvajalci, ki so stali na mogočnem odru. Tokrat so presenetili prav vse, saj so poskrbeli za res vroče ozračje, čeprav je bilo v Kranjski Gori kar mrzlo. Že samo ko so stopili na oder, so poželi bučen aplavz, ter udarno začeli s pesmojo “Nekaj pod kožo”. Pri pesmi “Hočeš nočeš” se je fantom pridružila Natalija Verboten. Čeprav Natalija ne deluje rockerica, je skupaj s fanti dobro opravila svoje delo. Sicer bi na odru raje videla nosečo Tinkaro Kovač, a vseeno kapo dol za dinamični nastop. Fantje so res na vrhuncu s formo, Matjaž ima neverjeno mišičato in lepo oblikovano telo, da o vokalu sploh ne govorim, saj je presegel vsa moja pričakovanja. Takoj ko se je v bandu pojavil Roki, ki je nadomestil Zuljana je bilo kar nekaj skeptikov, kako se bo fant odrezal, a odlično se je našel v bandu. Kitaro odlično žuli, na odru se vidi da delujeta v sožitju! Cveto, vedno nasmejani član banda, ki iz odra pošilja najbolj pozitivno energijo je prav tako več kot le suvereno opravil svoje delo. Uranjek, ki je bil precej v ozadju zaradi velikanskega odra, pa se je izkazal kot odličen bobnar, ki narekuje tempo bandu. Davor pa je edini član, ki živi v črno-belem svetu, ter iz svojih klaviatur izvablja res osupljive tone. Najbolj je do izraza prišel pri pesmi “Pravljica o mavričnih ljudeh”, kjer je publika začela tako glasno prepevati, da nam je Matjaž kar prepustil petje. Pri pesmi “Radio” pa se je na oder Šank Rockom pridružil reper 6 pack Čukur. Tu pa so fantje tempo zelo stopnjevali in na koncu prišli do osupljive improvizacije na odru, ter notri vključili še Koširjev hit “Včasih smučam hit’, včasih pa počas.” Množica je divje poskakovala, ter se zabavala, kar je fante na odru vidno veselilo in posledično so od sebe dali res maksimalno. Prehitro je mineval čas, ko so bili na odru stari mački, zato so se prav na hitro poslovili in zapustili oder. Večtisočglava množica ni želela, da Šank Rock kar tako končajo, zato so se v en glas začeli dreti »Nič vas ne sliš’mo«. In kaj drugega je fantom preostalo, kot da se vrnejo na oder in odigrajo še nekaj pesmi. Tako so po bisu odbrenkali še “Maček” in “Pridite na žur”. Zvok perfektnen, občinstvo pripravljeno na dober žur, fantje pa v odlični formi, ki so zadovoljili prav vsakega izmed nas. Edina pomankljivost na koncertu je bila, da so fantje igrali res premalo časa, a za to pač niso krivi sami.

Po koncertu je sledil še after party z Atomik Harmonik v šotoru, to pa nekako za prave rockerje ni prebavljiva glasba. Množica je bila že precej pijana, tudi vsa elitna slovenska smetana je v hotelu Larix izgledala povsem utrujeno in pijansko, a to so detajli za rumeni tisk.

Vse pohvale organizatorju, ki je poskrbel za res brezhibno potekanje dogodka. Se vidimo spet drugo leto!

besedilo: Špela Macuh fotografije: Barbara Milharčič

Pred Cvetličarno sva bili ob 20h verjetno edini z našo fotografinjo in iskreno povedano mi je kar nekoliko zastalo srce, ko sem iz dvorane zaslišala zvok, ter nikjer v okolici niti enega samcatega človeka. Ja, srce mi je hitreje poskočilo, saj sem mislila da so fantje s koncertom že začeli… Na srečo je moj strah zbledel, ko mi je varnostnik povedal, da se bo koncert danes začel nekoliko kasneje in da še nikogar ne spuščajo notri. Še sreča, prav oddahnila sem si, a po drugi strani zunaj je bilo mrzlo… Zato je sledilo tavanje po okolici POP TV-ja in VPK-ja v iskanju bara. Tudi ta akcija je obrodila sadove, že nas je kar nekaj sedelo ob čajčku in kavici ter se spraševalo kaj se dogaja.

Koncert napovedan za ob 20h, se je tako pričel ob 22h, mislim da je razlog samo eden- da bi se zbralo čimvečje število ljudi. Glede na zamudo, se je dvorana res kar precej napolnila, sicer sem videla že tudi nekoliko bolj nabito dvorano, a vseeno, zavidljiv uspeh. Fantje so na oder stopili okoli 22h, polni samozavesti, a nekoliko preveč zadržani. Kot da ne bi bili vajini tako številčne množice, ter kot da jih je strah promovirat novi album. V nizi prvih treh komadov je še najbolj izstopala pesem “Release my gun”, kjer so se fantje za trenutek sprostili, pa tudi lačna množica je zmigala svojo ritko, saj so komad res vsi poznali. Zvok v dvorani je bil optimalen, že dolgo časa na koncertu nisem slišala tako udarnega in hkrati čistega zvoka, četverica na odru je odigrala brez kakršnihkoli napak, kar je velik plus.

Kaj je krivo, da je bila publika tako hladna? Zdi se mi da Kevin ni našel prave poti, kako bi komuniciral s publiko, hkrati pa se publika ni pustila vodit, saj jih je novi album poznala le peščica. Pravih fanov je bilo videti bolj malo, veliko pa je bilo tistih, ki so prišli v Cvetličarno samo malo pofirbcat in se pokazat, a v končni fazi je tudi to nekakšna vrsta podpore. A vseeno, škoda, da ljudje niso dali priložnost Tide-om, v tem trenutku enemu izmed najbolj melodičnih bandov na naših tleh.

Veliko presenečenje je sledilo, ko sta se kot gosta četverici nadarjenih primorcev pridružila še Grega Skočir (Big Foot Mama) in Zoran Čalič- Zoki (Big Foot Mama, Majke), ne samo da je bilo to presenečenje, komad “Like it slow” je bil odigran z vsemi čustvi, ter res neverjetno energijo, da o zvoku, ki je prihajal iz zvočnikov sploh ne govorim. Po mojem mnenju je bil to vrhunec večera! Za naslednji komad, je mikrofon prevzel nihče drug kot Tomislav Jovanovič – Tokac (Dan D) in kombinacija Tokac- Kevin je res strupena. Čeprav je Tokac iz žepa potegnil »plonklistek«, kjer je imel besedilo pesmi, mu verjetno nihče tega ni zameril, saj je svoje delo opravil res veličastno in dostojno.

Čas je hitro bežal, nov plošček je bil že v veliki meri predstavljen in sledil je bis. Žal so fantje prejeli preskromen bis oz. temu lahko rečemo kar kvazi bis, na srečo pa je to pri fantih naredilo ravno kontra efekt. Po bisu so se na oder vrnili namreč kot prerojeni, povsem novi, ter sproščeni… Bolj ko se je bližalo koncu, bolj so fantje bili grobi in neusmiljeni s svojimi inštrumenti in posledično se je tudi distanca med publiko in fanti precej zmanjšala. Proti koncu koncerta je že večino dvorane skakalo v zrak, ter se premetavalo levo in desno. A ne bodi si ga len, fantje so poskrbeli še za eno presenečenje, čisto proti koncu komada “Kick out the Jams”, katere orignialni izvajalci so MC5 se jim je na odru pridružil še veliki glasbeni mojster (ki je sicer bolj znan iz TV ekranov)- Lado Bizovičar. Tudi on je svoje delo opravil zelo suvereno, hkrati pa smo se dekleta tudi malo slinile.

Tako so fantje uspešno do konca pripeljali še en koncert, promocija jim je odlično uspela. Definitivno se bomo videli še v kakšnem klubu, kjer pa upam, da bodo malo bolj sproščeni.

Besedilo: Špela M. (ParadoXa) FOTO: Barbara Milharčič

Tide, menim da četverice mladih, nadarjenih in simpatičnih fantov ni treba več posebej predstavljati, saj so v letu 2005 neverjetno opozorili nase s prvencem “Seven Days”, ki je dočakal tudi ponatis. S prvega albuma so izstopale predvsem tri skladbe: “Release My Gun”, “Evolution”, ter “Brain Damage”. Za zgoraj omenjene skladbe so fantje posneli tudi videospote in tako se je zgodba o uspehu samo še nadaljevala. A kvartet ni našel časa za počitek – in prav je tako. Preko poletja 2007 so v Amsterdamu posneli drugi studijski album “Nothing to Lose”. Tokrat sta za produkcijo poskrbela Peer Rave (Henry Rollins, Urban Dance Squad, Junkie XL) in MatthijsVan der Speck (nekdanji kitarist Lennyja Kravitza, sodeloval pa je tudi z Lauryn Hill in Craigom Rossom).

Ta prekrasni plošček vsebuje enajst pesmi, od tega je skladba “Kick Out the Jams” odlična priredba skladbe skupine MC5. Čeprav je album precej manj udaren kot prvenec, katerega recenzijo si lahko preberete TUKAJ, je ta veličastni plošček veliko bolj melodičen, dovršen in poglobljen.

Tudi vizualna podoba albuma pove precej oz. je včasih celo glavni razlog, da se odločite za nakup zgoščenke, če izvajalca sploh ne poznate. Brez pardona in neusmiljeno se je ekipa izkazala tudi tu, saj je zunanja podoba albuma zelo nežna. Zdi se, kot da album prosi, da ga kupite, brez pretiranega in nepotrebnega kiča, zaradi barv in izvirnosti zgoščenka sama opozori nase.

Že po prvem poslušanju albuma me je zajela prava tideforija, čeprav mi spočetka album morda ni deloval tako dober kot njegov predhodnik, a po večkratnem poslušanju človeka dobesedno zasvoji, sploh glede na slovenske albume in razmere v glasbi na naših tleh. Album se odrine na vso moč s skladbo “No place left to go”, z že znanim kitarskim zvokom, ki je res značilen samo za skupino Tide. Ko poslušalec zasliši še ritem sekcijo, dobesedno obnemi. Res dovršena melodičnost ter pristni rock, ki si ga vsi tako želimo, produkcija albuma je samo še pika na i, mislim pa, da bodo naši bandi potrebovali še kar nekaj časa, da bodo prišli do točke, na kateri je ta trenutek skupina Tide.

Pesem za pesmijo osvojijo poslušalca in vsaka pesem posebej preseneti. Za povrh vsega so fantje besedila ponovno spisali v angleščini, pa vemo, kakšen polom zna biti to pri naših izvajalcih, a ne pri skupini Tide, saj Kevin brez večjih težav zelo lepo poje v angleškem jeziku, poleg tega pa je njegov glas zelo specifičen in daleč prepoznaven.

Tretja skladba “Waiting for the rain” je hkrati prvi single z nove plošče. Premierno sem jo slišala najprej na 24ur.com (žal je bila tam kvaliteta zvoka pod nivojem, saj se je slišalo, kot da bi bil album doma posnet in brez masteringa, skladbi še vedno lahko prisluhnete TUKAJ), zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem slišala tisti pristen zvok te prekrasne balade. Tu lahko izpostavimo tudi solažo na kitari, ki sicer ni pretirano zahtevna, a odlično paše v pesem. Prav vse pesmi so med seboj zelo povezane, zdi se, kot da so Tide v dveh letih popolnoma odrasli in si sicer želijo množici igrati še vedno pravi rock, vendar tokrat v bolj dovršeni in melodični različici. To je prava poslastica za gurmane dobrega rocka, uspeh bodo prav zagotovo ponovili, tokrat pa bandu privoščim, da tudi v tujini opozori na to, iz kakšnega testa so.

Fantje so definitivno zelo napredovali ter naredili pomemben korak za slovensko glasbo, morda se poslušalci prvega albuma ne bodo strinjali z menoj, saj je album res precej bolj umirjen, a fantje so iz albuma naredili tisto, kar si želi vsak glasbenik.

Če bi me postavili pred dejstvo, da moram izbrati samo 3 skladbe z albuma, ki me najbolj prepričajo, bi bila to zelo težka naloga, saj vsaka pesem posebej nosi v sebi čar! A vseeno, izpostavila bom pesmi “No place left to go”, “Something else”, ter “The urge”, sploh zadnja mislim, da bo doživela kar nekaj uspeha, če ne drugje, na koncertih prav zagotovo! Tudi priredba skladbe “Kick out the Jams” je odlična. TUKAJ si lahko ogledate originalno izvedbo, potem pa prisluhnite modernim, izvirnim in neumornim Tide-om, spet boste zelo presenečeni.

11 odličnih, razgibanih, melodičnih, dovršenih in poglobljenih pesmi je več kot dovolj velik razlog, da se ta trenutek odpeljete do prve trgovine z zgoščenkami ter poiščete ta prekrasni album, definitivno vam ne bo žal, jezni bodo morda samo sosedi, ker vas bo album zasvojil in ga boste vsak dan poslušali! Fantje bi v resnici lahko izgubili veliko (čeprav so album samozavestno poimenovali “Nothing to Lose”), a to se prav zagotovo ne bo zgodilo, s tem albumom prav zagotovo ne. In še nekaj: lahko smo ponosni, da imamo skupino Tide, ki ni še en klasičen band, ki bi kopiral Siddharto.

Avtor: Špela (RockLine)

SCORPIONS: 23.00 – 0.35 Končno so, kot zadnji band, na oder so stopili velikani hard rocka – Scorpions. Boj za prvo vrsto je bil meni osebno prelahek, saj sem brez težav stala v prvi vrsti pod kitaristom Mathiasom. Evforija v meni je nezadržno naraščala. Kmalu se je iz zvočnikov zaslišal delček skladbe Humanity iz novega albuma Humanity Hour 1. Prav počasi so na oder stopili fantje in videti najljubši band na razdalji nekaj metrov je bilo zame resnično orgazmično. Klaus je ob prihodu na oder napovedal skladbo Hour 1, ki je prav tako iz zadnjega albuma!  Četudi mi tega ne bi izdal, tako ali tako sem prepoznala za katero skladbo ger, po vsega dveh močnih udarcih po bobnih. Medtem ko se Klaus sprehaja po odru in prepeval, sta Rudolf in Matthias skrbela za neverjetno vročo atmosfero med publiko. Glede na to, da sem hotela svoje ljubljence gledati iz prve vrste, se z zvokom nisem obremenjevala oz. nisem hotela zapustiti prve vrste in iskati idealno pozicijo, kjer bo zvok odličen. Zato sem bila prikrajšana za zvok in Klausa se skoraj niti besede ni razumelo. Ko sem zaslišala zvoke naslednje skladbe Bad Boys Runing Wild sem doživela prvo presenečenje večera. Če se zamislim, da je skladba stara več kot 20 let, potem veste zakaj vsak pravi fan dobesedno znori! Love Em Or LeaveEm je bila še ena izmed uspešnic, vendar nas je bilo tam bolj malo takih, ki smo skladbo poznali. Vsekakor jo je bilo lepo slišati, še lepše pa bilo, če bi se razločil tudi vokal. The Zoo in v meni je že kar vrelo. Neverjetno od nekdaj sem si želela slišati točno to pesem v živo in fantje so se me usmilil. Klaus je ves čas med publiko metal bobnarske paličke in spočetka mi ni bilo jasno zakaj jih ravno on. A kasneje sem ugotovila, da so to prav njegove, z njegovim podpisom. The Zoo je bila ena izmed najbolj udarnih pesmi, čeprav na ta dan skoraj ni bilo balad! Deep And Dark je novejša skladba iz albuma Unbreakable (2004). Uvodni kitarski mirni intro, ki se stopnjuje, tu pa spet izstopita Matthias in Schenker, saj pokažeta zakaj sta tako cenjena člana. Če bi namesto te skladbe odigrali kaj drugega, jaz osebno ne bi bila čisto nič jezna, a v končni fazi, zakaj bi se pritoževala. Coast To Coast je bila edina inštrumentalna skladba, ko je tudi mali Klaus v roke prijel prelepo rdečo kitaro, ter se tako pridružil celotnemu bandu pri igranju. Verjetno je tako tudi nabral nekaj moči za naslednjo skladbo. A vseeno mi je bilo lepo gledati Klausa kako uživa, pa čeprav ne poje. Holiday pa je bila pesem, katero si nikakor nisem želela izpustiti. »Let me take you far away« in uspelo jim je, jaz sem bila že med oblaki, a ne toliko zaradi koncerta samega, ampak ker sem fante prvič videla v živo! Nadaljevali so s prvim singlom iz novega albuma Humanity! Ni kaj, točno takšne riffe in bobnanje sem potrebovala! A okolica je bila bolj kot ne samo radovedna, nekih res pristnih fanov okoli sebe nisem videla… Loving You Sunday Morning je bila še ena veličastna pesem, vendar tudi tu brez večjih presežkov. Res gre tu vsa čast Schenkerjevem in Matthiasovim poziranju, ki animirata publiko. Sploh Schenker je res poln energije in verjetno je prav on tisti faktor, ki skrbi, da se fantje še ne upokojijo. Zaigrali so tudi Tease Me Please Me, a z naslednjo pesmijo so me uročili. Skladba 321 je ena izmed boljših na novem albumu in v trenutku so mi popustile vse zavore, začela sem divje skakati in se v en glas skupaj s Klausom dreti »Are you ready to rock!« Po tej pesmi pa je sledil »orgazem« večera – James Kottak je imel fantastični bobnarski solo nastop. Redkokdaj me kdo tako navduši, kot me je on. Resnično, morda sem ga do sedaj celo premalo cenila, a pokazal je, da je res odličen kadar sede za bobne! Nekaj tako neverjetnega že dolgo časa nisem videla! Sledile so še pesmi Blackout, Big City Nights in Dynamite nato pa so fantje zapustili oder. Drla sem se na vso moč, da pridejo nazaj in se me usmilijo in moji želji so ugodili. Sledil je niz dveh prekrasnih balad… Wind Of Change je balada, katero pozna skoraj vsak zemljan na tem planetu. Revolucionarna pesem! To pa se je izkazalo tudi na festivalu v Koprivnici, saj skoraj ni bilo ni kogar, ki ne bi poznal te skladbe. Ni dosti manjkalo, da se ne bi pri vsem tem tudi zjokala od veselja, da vidim velikane nekaj metrov pred seboj. Nato pa še balada Still Loving You, ki jo je prav tako poznala velika večina obiskovalcev in pomagala Klausu na svoj edinstveni način. Za konec pa še Rock You Like A Hurricane… Poslovili so se v divjem slogu z divjim komadom, kot se za takšne velikane spodobi! Žal mi je zaradi ozvočenja Klausovega vokala in zaradi dolžine koncerta (80min). So pa fantje dosegli svoje- popolnoma so me premamili in že premišljujem ali naj grem na koncert v London (kjer bo gost Michael Schenker) ali na Češko…

Setlista Scorpions: 1. Hour 1 2. Bad Boys Running Wild 3. Love ‘Em Or Leave ‘Em 4. The Zoo 5. Deep and Dark 6. Coast To Coast (instrumental) 7. Holiday (Full Version) 8. Humanity 9. Loving You Sunday Morning 10. Tease Me Please Me 11. 321/Kottack drum solo 12. Blackout 13. Big City Nights 14. Dynamite —dodatek— 15. Wind Of Change 16. Still Loving You 17. Rock You Like A Hurricane Špela Macuh (RockLine)

FOTO: Jani Lah (RockLine)

Tisti najbolj zvesti oboževalci, smo čakali kar dobre tri leta, da so se nas Škorpijoni le usmilili z novim izdelkom. Ko človek že misli, da jim je zmanjkalo idej, ravno takrat izdajo album, ki je spet eden izmed boljših, če ne celo najboljši. Kot bi bili fantje povsem prerojeni, so vložili vso energijo v novi izdelek. Čeprav rock sceni kraljujejo že 35 let, so se albuma lotili na prav poseben način. Klaus Meine (vokal) je tako dobil trenerja za izgovorjavo angleškega jezika, ostali pa so prav tako imeli trenerja, le da jim je ta pomagal pri fizični »kondiciji«. Kar štiri mesece so bili v Ameriki in skupaj z Dasmondom Childom in Jamesom Michaelom so naredili fantastičen album: Humanity- Hour 1.

Takoj ko sem plošček vstavila v predvajalnik in album preletela samo na hitro, sem bila čisto v sedmih nebesih. So to res Scorpionsi? Pa saj skoraj ni mogoče več prepoznati njihovega starega stila! Ja, točno spomnim se, ko mi je Rudolf dejal po telefonskem intervjuju, da nočejo biti včerajšnji band, ampak današnji. Vsekakor jim je to uspelo!

Za uvod v pesem spregovori dobrodošlico ženska z naslednjimi besedami: “Welcome to Humanity, this is Hour 1″, takoj zatem pa se že pridružijo bobni in kitare, s sicer dokaj preprostimi a veličastnimi riffi. Klausov specifičen vokal, pa ti da vedeti, da je dejansko vadil izgovorjavo besed, ker se sliši zelo velik napredek. Žal pa melodična pesem, ki gre hitro v uho poslušalcu ne pokaže prav nič novega. “The Game of Love” ima odlično kitarsko podlago in čisto na začetku kratko, a odlični solo. Verjetno so se fantje spomnili, da jih je pesem “Rock You Like a Huricane” ponesla visoko in so hoteli narediti nekaj v tem stilu. Tokrat  pa jim je uspelo ustvariti ne verjetno melodiko, ki človeka ne pusti ravnodušnega ob poslušanju.

Sledi še ena udarna in veličastna pesem “We Were Born To Fly”, ki je prav tako zelo spevna in kmalu si začneš zraven tudi sam prepevati we were born to fly. Z vmesnimi vložki Schenkerjevih riffov na kitari pa nastane pesem popolna, čeprav sama po sebi nima nobene novosti. Prva balada na albumu je “The Future Never Dies”, kjer pa do izraza pride Klausov daleč prepoznaven vokal in sliši se kot da bi bil na vrhuncu svoje kariere! Še ena sprememba pri Scorpionsih, balada s kar precej udarnim refrenom!

Ob naslednji pesmi, pa gredo vse čestitke neverjetnemu Schenkerju, saj so kitare vložene tako dobro, da sem pred računalnikom prav osupnila. Spočetka je tudi Klausov vokal tako netipičen, da ga človek komaj prepozna. Refren pa človeka osvoji v pičli sekundi. Spet gre za eno izmed njihovih neverjetnih pesmi. Kitare pa so precej nežnejše vložene, kot pri prejšnjih skladbah. “321″ je skladba s še eno mojstrovino kitarskih riffov in tudi tu je v ospredju bil Schenker s svojimi idejami. Tu pa se tempo spet poveča, kitare imajo spet bolj “umazan” zvok, vprašanje posameznika pa je, če je resnično pripravljen na rock. Menim, da je to skladba, ki je najbližja tisti “starim” Scorpionsom.

A očitno fantje brez balad ne zmorejo, nenazadnje so jih prav balade popeljale na sam vrh. Tu ponovno izstopa Klausov mehek in prijeten vokal, pesem sama po sebi pa ni nobena mojstrovina, katero bi bilo vredno izpostaviti, sploh ob dejstvu, da so imeli že kar nekaj res vrhunskih. “We Will Rise Again” se začne s pompoznim začetkom in mislim da je bilo to še eno njihovo presenečenje. Sicer izpade na koncu v celoti pesem nekakšna kvazi balada, s kar precej heavy refrenom, a pričakovala sem več, kot so mi s to pesmijo ponudili, z izjemo nekaj dobrih kitarskih riffov ni nič posebnega. “Your Last Song” se lahko ponese spet z zanimivim solo kitarskim vložkom in Klausovim vrhunskim vokalom. Po mojem mnenju njihova najboljša balada s tega albuma, ob poslušanju gredo človeku kar mravljinci po hrbtu. Prav tako tudi tu niso pozabili na melodičnost in prečudovito besedilo. “Love is War” je še ena izmed balad. Človek začne že kar malo zavijati z očmi, saj jih je na tem albumu preveč. Za povrhu vsega pa je še blazno dolgočasna in sploh ne pride do izraza, še dobro da refren vsaj malo reši nastalo situacijo.

“The Cross” pa je zame pesem številka ena tega albuma. Saj so kitarski riffi neverjetno dodelani, hkrati pa še melodičnost naredi tisti čar, ki te dokončno prepriča, da boljše že ne bi morali narediti komad. Človek pomisli, da je vrhunec pesmi, ko se v celoto vključi Klausov vokal, a ni tako enostavno, presenečen si ko iz zvočnikov zaslišiš glas Billyja Corgana (vokalist in kitarist skupine Smashing Pumpkins). Nadarjeni Corgan (ki je tudi velik ljubitelj Scorpionsov) poskrbi za res orgazmični vrhunec s svojim prav tako specifičnem vokalom. Tudi sporočilo pesmi je precej globoko, saj govori o duhovnikih, ki zlorabljajo otroke. Še kar nekaj časa sem rabila, da sem si opomogla ob tejle njihovi fantastični skladbi. Za konec pa še njihov prvi single “Humanity”, ki me je že pred meseci prepričal k nakupu albuma. Prav tako ima besedilo globok pomen, vokal spet prikaže zakaj so Scorpionsi tako prepoznavni, kitarski riffi pa so precej moderni in novodobni. Odlični refren človeka prepriča, da fantje še imajo moči in ideje za odlične skladbe.

15 let jim že ni uspelo izdati tako odličnega albuma, a važno je, da je sedaj na prodajnih poličkah in doma v predvajalnikih. Vendar si je za ta album potrebno vzeti čas, ga poslušati ko smo povsem umirjeni in brez skrbi, ker le tako dobimo pristno podobo. Hkrati pa se je treba zavedati še dejstva, da ni dovolj, da album samo poslušamo, treba se je posvetiti vsakemu besedilu posebej, saj le tako izvemo, kaj nam sporočajo stari nemški borci.