Mojo Hand so ljubljanska skupina, ki že več kot deset let igra blues. Čeprav v Sloveniji blues koncerti niso kaj preveč dobro obiskani, se skupina kljub temu ni vdala in je ostala zvesta sebi. Na oder so stopili okoli 21.30 in sledil je inštrumentalni intro, kjer sta bila v ospredju predvsem kitarist Slaven Kalebič in basist Alen Steržaj. Po končani uvodni skladbi, so se jim na oder pridružili še ostali člani. Ni kaj, odlična predskupina, z zelo karizmatično pevko Azro, ki ima vse svoje adute v močnem vokalu, s katerim se brez večjega napora lepo poigrava. Sproščenost skupine na odru pa naredi še tisto piko na i. Inšturmentalno zelo podkovana skupina, ki poslušalcu celo nekaj ponudi, z razliko od vseh naših rock bandov. Zvok so imeli odličen, kljub nekaj vmesnim težavicam, s katerim se ni nihče obremenjeval.

Okoli 22.15 so na oder stopili Chris Jagger’s Atcha, veliki večini vse do koncerta neznano ime. Veliko ljudi je bilo v dvorani bolj kot ne radovednih, saj so vedeli da je frontman skupine mlajši brat famoznega Micka Jaggerja. Spočetka so bili precej zadržani, a bučni aplavzi so fante povsem sprostili. Velikokrat v zadnjem času smo lahko prebrali ali slišali, da se Chris “šlepa” na račun uspešnega brata. Morda je v tem delček resnice, a Chris se je odločil za precej specifično glasbo, saj igra nekakšno mešanico bluesa, funka in folk glasbe, to pa posledično pomeni manjšo ciljno publiko. Dvorana se je nekoliko bolj napolnila, kot je bila na predskupini, a še vseeno je bilo premalo ljudi, kar se je čutilo predvsem v vzdušju. A kljub temu gredo vse pohvale skupini, saj so svoje delo opravili zelo profesionalno in korektno, ne glede koliko ljudi je bilo v dvorani. Najbolj zanimivi član na odru je prav zagotovo Charlie Hart, ki je zelo nadarjen glasbenik, na odru neizmerno uživa, hkrati pa ves čas menja inštumente. Na odru smo ga tako lahko videli s hramoniko, elektronsko violino, lotil pa se je tudi klaviatur. Pomemben član skupine, ki iz odra pošilja pozitivno energijo in dobro voljo. Paul Emile suvereno žuli svojo bas kitaro, žal pa je precej zapostavljen, saj v ospredje odra pride samo občasno, ko pomaga Chrisu z backvokali. Isto velja tudi za kitarista Jima Moltimora, ki je sicer dober kitarist, a žal ne pride do izraza, saj ga zasenčita Chris in Charlie. Bobnarja Malcoma Mortimora ta večer skoraj ni bilo moč videti, saj je bil postavljen zelo v ozadju, kjer je tolkel po bobnih in skupini tako narekoval ritem.

Odličen zvok, ter pridih irske folklore so bili razlog, da so se ljudje začeli vedno bolj zibati levo in desno, ter se veseliti. Čeprav je band na trenutke deloval kar malce monotono, so v celoti gledano Cvetličarno dodobra presenetili in zaprli usta vsem laikom, ki Chrisa vlačijo po zobeh. Vsekakor je dejstvo, da je Chris precej manj karizmatičen na odru, a po drugi strani je bolj sproščen in dostopen množici. Kaj od tega imate rajši, boste presodili sami (beda ali blišč).

Bolj se je koncert bližal koncu, bolj so fantje drgnili svoje inštrumente in bolj so bili poslušalci razgreti. Očitno se je Chris s kompanijo na odru počutil zelo dobro, saj je kar sredi pesmi z irskim ritmom, skočil iz odra, ter pograbil prvo dekle, ki jo je našel ter se z njo divje vrtel po dvorani. Po nekaj krogih jo je izpustil, ter jo zamenjal za organizatorja koncerta, a tega se je hitro naveličal, ter ponovno pograbil dekle, ki jo je odpeljal tudi na oder, kjer sta do konca odplesala. Zanimivo, ne samo da je nadarjen glasbenik, je tudi odličen plesalec. To je bila tista pika na i, ki je sprožila še večji val navdušenja na koncertu.

Eden izmed daljših koncertov v zadnjem času, hkrati pa tudi zelo profesionalno izveden. Fantje so zelo preprosti ljudje, ki rade volje s teboj tudi kakšno rečejo.

Okoli polnoči je bilo dogodka konec, zato smo se preselili v bar Roxly, kjer je sledil after party. Na odru sicer nismo videli Chrisa in Charlia, a so ostali trije člani prijeli za inštrumente, ter nam odigrali še dve pesmi. Lepo presenečenje, predvsem pa v zelo intimnem vzdušju. Premalo je takšnih skupin, ki igrajo s srcem in ostanejo zvesti sami sebi, prav zagotovo pa Chris ne sodi v to kategorijo.

Besedilo: Špela Macuh Foto: Barbara Milharčič