<!– /* Font Definitions / @font-face {font-family:”Cambria Math”; panose-1:2 4 5 3 5 4 6 3 2 4; mso-font-charset:238; mso-generic-font-family:roman; mso-font-pitch:variable; mso-font-signature:-1610611985 1107304683 0 0 159 0;} @font-face {font-family:Calibri; panose-1:2 15 5 2 2 2 4 3 2 4; mso-font-charset:238; mso-generic-font-family:swiss; mso-font-pitch:variable; mso-font-signature:-1610611985 1073750139 0 0 159 0;} / Style Definitions / p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal {mso-style-unhide:no; mso-style-qformat:yes; mso-style-parent:”"; margin-top:0cm; margin-right:0cm; margin-bottom:10.0pt; margin-left:0cm; line-height:115%; mso-pagination:widow-orphan; font-size:11.0pt; font-family:”Calibri”,”sans-serif”; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:Calibri; mso-fareast-theme-font:minor-latin; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin; mso-bidi-font-family:”Times New Roman”; mso-bidi-theme-font:minor-bidi; mso-fareast-language:EN-US;} .MsoChpDefault {mso-style-type:export-only; mso-default-props:yes; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:Calibri; mso-fareast-theme-font:minor-latin; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin; mso-bidi-font-family:”Times New Roman”; mso-bidi-theme-font:minor-bidi; mso-fareast-language:EN-US;} .MsoPapDefault {mso-style-type:export-only; margin-bottom:10.0pt; line-height:115%;} @page Section1 {size:612.0pt 792.0pt; margin:70.85pt 70.85pt 70.85pt 70.85pt; mso-header-margin:35.4pt; mso-footer-margin:35.4pt; mso-paper-source:0;} div.Section1 {page:Section1;} –> / Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:”Table Normal”; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-priority:99; mso-style-qformat:yes; mso-style-parent:”"; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin-top:0cm; mso-para-margin-right:0cm; mso-para-margin-bottom:10.0pt; mso-para-margin-left:0cm; line-height:115%; mso-pagination:widow-orphan; font-size:11.0pt; font-family:”Calibri”,”sans-serif”; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:”Times New Roman”; mso-fareast-theme-font:minor-fareast; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin;}

Na našem tržiču mrgoli veliko število glasbenih skupin. Milo rečeno lahko rečemo, da je naš glasbeni trg prenasičen, bolj malo pa je tiste pristne in kvalitetne glasbe, ki bi prišla do nas poslušalcev. Tako nam je skupina LastDayHere predstavila svoj najnovejši video izdelek ob tem pa so poskrbeli tudi za rockersko- akustični koncert na katerem so sodelovali številni glasbeniki. Ni kaj, fantje so se na zanimiv način spopadli s promocijo spota in svojega imena.

Tako je vokalist Marko s kompanijo poskrbel, da je bil v Cvetličarni pravi pekel. Fantje so kot prvo gostijo na oder najprej povabili hrvaško raperko Diyalo, ki je že samo s svojo vizualno podobo preosmerila pozornost nase. Njen nastop je bil precej drugačen, mračen, a še vedno odličen, tudi v duetu z Markom sta se odlično znašla in nam tako pričarala košček pekla na Zemlji.

Last DayHere so nas iz minute v minuto presenečali z glasbenimi gosti. Na odru smo bili tako priča še skupini Dweal, Mojci, skupini Inmate, mažoretki prav zagotovo pa je bila zvezda večera ena in edinstvena Urška Majdič (skupina Billysi). Na odru bi moral stati tudi famozni Gregor Čulk (Interceptor), a ga na dogodek žal ni bilo.

Med koncertom se je tudi premierno zavrtel njihov nov video izdelek za pesem Saved From Falling. Poleg svojih pesmi so LastDayHere poskrbeli tudi za kar nekaj priredb, tako smo lahko slišali priredbo na Rage Against The Machine, Whitesnake, Van Halen, Rolling Stones z Urško Majdič pa sta se lotila kar skupine Guns N’ Roses in pesmi Sweet Child O’ Mine.

Večer se je edino morda nekoliko vlekel, čeprav Cvetličarna ni bila nabito polna, kot je ponavadi ob raznih glasbenih dogodkih. Skupina LastDayHere si želi prodreti v tujino, s trdnim delom, voljo in vztrajnostjo pa so le korak proč od zmage.

Koncert lepe in karizmatične Katie Melua je bil vse do zadnje minute pod velikim vprašajem. Sprva so bile težave z lokacijo koncerta, ki je bil najprej napovedan v Hali Tivoli, nato v Križankah in nenazadnje spet v Hali Tivoli, kot pa da že samo to ne bi bilo dovolj, je v zadnjih nekaj dneh prišlo še do zamenjave organizatorja koncerta.

Prevzem akreditacij je potekal brez težav, edina slabost je bila, da je trajalo kar precej časa, da smo prišli v dvorano. Po dolgem času se je na koncertu spet sedelo, kar je že vnaprej pomenilo, da bo koncert nekaj posebnega in nepozabnega.

Večer je otvorila Andrea McEwan, ki je z akustično kitaro poskrbela, da se je množica malce ogrela, ob tem pa sta jo spremljala še dva glasbenika na kitarah, ki sta ji pomagala do tistega pravega in polnega zvoka. Ne gre ji prav ničesar očitat, gledano iz glasbenega stališča je dobro opravila svoje delo. Na razpolago je imela dobre pol ure časa, v katerem je pokazala vse svoje vokalne sposobnosti. A iskreno povedano, prav vsi v dvorani smo čakali samo na prelepo Katie.

Čakanju na mlado lepotico gruzijskega rodu ni bilo videti konca. Čeprav so vmes predvajali na velikih ekranih video spote različnih izvajalk s podobno glasbo, to prav nikogar ni ganilo.

Končno je napočil čas, ko je na oder povsem dobre volje privihrala Katie s kitaro. Bučni aplavz je dobila že samo s svojo pojavo na odru, o nadaljnem odzivu publike je povsem brezpredmetno izgubljati besede. V prvem delu nam je odigrala tri skladbe, seveda z akustično kitaro. Katie ni ravno kitarski virtuoz, a akustična kitara v kombinaciji z njenim angelskim vokalom je naravnost božanska. Nato se je Katie preselila za klavir in nam dokazala, da ji tudi črno-beli svet ni tuj, celo obratno, dokazala nam je, da neizmerno uživa v glasbenih izzivih (čeprav nasploh v življenju ljubi adrenalin, saj rada skače s padalom, imela je koncert pod vodno gladino, s katerim se je tudi vpisala v Ginesovo knjigo rekordov, novinarjem pa je priznala celo da včasih pokadi marihuano, ki ji daje glasbeni navdih).

Po tej točki, se ji je na oder pridružila še šesterica glasbenikov in tokrat je zavladala prava evforija v dvorani. Prav nihče ni pričakoval, da bo Katie imela tako odličen koncert. Dekel sploh ni bila orientirana v pop glasbo, ampak bolj v blues in jazz, ki jima je dodala ščepec popa. Kaj je tisto kar loči Katie od ostalih glasbenic? Neizmerna lepota, angelski vokal, ter vrhunska interpretacija pesmi. Da mladi punci ni vseeno, kako zveni na odru je dokaz prisotnosti bobnarja Henrya Spinettia (ki je dolgo časa spremljal Erica Claptona).

Katie nam je postregla z obširnim repertoarjem, kateri je obsegal pesmi iz njenega prveneca »Call of the Search«, skladbe iz drugega albuma, ki so jo ponesle v svet slave »Piece by Piece«, ter še skladbe iz zadnjega albuma, ki ga je izdala lani »Pictures«.

Katie je hitro stalila led med njo in publiko, saj je vmesne pavze odlično povezovala z njenimi življenskimi prigodami in anekdotami, kar je med poslušalci sprožilo kar nekaj smeha. Band na odru je dal od sebe res vse, Katie pa je pridno menjavala kitare, ter nas vedno znova presenetila z odličnimi interpretacijami, ki jih zmore samo ona. Dekle, ki neizmerno uživa v tem kar počne… Še posebaj bom izpostavila pesem »Spider’s web«, katero je skupaj s spremljevalno skupino izvedla tako osupljivo, da se nam je kar koža naježila.

Čisto za na koncu nam je postregla še z dvema odličnima skladbama, »The closest thing to crazy«, to je tista pesem, ki ji je odprla vrata v nebesa oziroma na velike odre, sledila pa je še skladba »Nine million bicycls«, ki jo pozna prav vsak Slovenec po zaslugi našega največjega mobilnega operaterja, ki jo je uporabil v svojem reklamnem spotu. Poslušalci so vedeli, da se koncert bliža koncu, ravno to je bil razlog, da v dvorani skoraj nihče ni več sedel… Katie se je nato z bandom poslovila, a ljudstvo je hotelo še.

Bučni aplavz in glasno žvižganje so res nazaj na oder privabili očarljivo Katie, ki nam je nato ponovno, kot na začetku, postregla samo z akustično kitaro in njenim prepoznavnim vokalom. Odigrala nam je še tri skladbe, med njimi lahko izpostavim predvsem »Cosmic blues«, ki je cover pesmi famozne Janis Joplin. Ponavadi so priredbe dolgočasne in nesmiselne, a to kar nam je pokazala Katie je bilo čarobno.

Ure in ure bi lahko človek poslušal takšno glasbo, ter gledal na odru tako vrhunsko glasbenico, a žal je čas prehitro minil. Igrala nam je več kot dobro uro in pol, zvok v dvorani je odličen, vse pohvale pa gredo tudi organizatorju koncerta, ki je poskrbel, da ni prišlo do nikakršnih zapletov ter, da je vse potekalo brezhibno.

Besedilo: Špela Macuh Foto: Barbara Milharčič

V soboto je bil razlog za obisk koncerta, skupina Dirty DC (tribute to AC/DC). Glede na to, da velikanov AC/DC verjetno nikoli ne bomo videli v živo v naši mali kokoški, se moramo včasih zadovoljiti tudi s tribute bandi.

Okoli 21h so na oder stopili M.P., skupina iz Celja, ki nam je več kot pol ure milo rečeno povzročala glavobol. Na bobnih je sicer sedel Gianni Poposki (vokalist skupine Noctiferia), a tudi to ni kaj dosti pomagalo. Band je zelo monoton in enoličen, vokalist pa povsem brez konkurence, saj tako obupnega petja ne slišiš prav vsak dan. Iskreno povedano, med njihovim nastopm je bilo več ljudi zunaj v kadilnici, kot pa v dvorani. Vsekakor niso bili primerna skupina, za otvoritev koncerta.

Ura se je vlekla, morda ker je bila predskupina tako dolgočasna, a napočil je čas, ko so na oder stopili Dirty DC- tribute to AC/DC. Na oder so prišli v slogu velikih in pogumno začeli s hitom “Thunderstruck”. Če smo bili pred dnevi priča mirni publiki na Chris Jaggerju, je bilo danes vse drugače. Množica metalcev, odetih v črnino z AC/DC majicam je že sama po sebi napovedovala, da bo ta večer pekel v Cvetličarni. Ni kaj, bandu ne gre prav ničesar očitati, so res eden izmed boljših približkov orignialnim izvajalcem. Sploh velika pohvala gre dobro podkovanemu pevcu Chrisu Hillu, ter divjaku na kitari, Simonu Daviesu.

Skupina nam je igrala več kot dve uri hard rocka, ter nas res dodobra razgrela. Kako nas tudi ne bi, saj fantastično interpretirajo pesmi, odigrajo v veličastnem slogu, hkrati pa še z oblekam zapečatijo svoj sloves. Odigrali so nam hite, kot so “Hells Bells”, “Highway to Hell”, “Back in Black”, ter “You Shook Me All Night Long”, le kdo bi ob vseh teh naštetih mojstrovinah lahko ostal na miru? Čeprav je celotna skupina odlično glasbeno podkovana, vseeno najbolje izstopata kitarist in vokalist. Kitarist se je na koncertu celo slekel (brez preverznosti, ni nam pokazal v celoti svojega golega telesa), a slekel je kratke hlače, pod katerimi je imel boksar’ce z angleško zastavo. Ni kaj, ponosen Anglež.

Zvok v dvorani je bil (kot skoraj vedno do sedaj v Cvetličarni) odličen, torej vse pohvale tonskemu mojstru, ki je poskrbel da so bila naša lačna ušesa povsem zadovoljena. Bolj se je koncert bližal koncu, bolj je bila skupina razgreta, to je vedno znova dokazoval kitarist, ki je »zajahal« pevčev vrat, nato pa sta se sprehodila po dvorani med publiko. Ves čas med sprehodom, je vneto igral kitaro, ter se neizmerno zabaval. To je prava rock’n'roll zabava, ki ti da vedeti, zakaj so bandi uspešni in kaj jih loči od drugih. Dirty DC so samo potrdili, da so res eden izmed najboljših cover banodov na svetu, ki svoje delo opravlja z ljubeznijo in smislom za oponašanje orignalnih AC/DC.

Slovenijo pa bodo kmalu poplavili tribute skupine, tako bomo v Cvetličarni kmalu lahko priča še tribute bandom z imenom Bon Giovi, ter Sex Pistols Experience. RockLine bo prav zagotovo preveril, kako se bodo odrezali.

Besedilo: Špela Macuh Foto: Barbara Milharčič

Mojo Hand so ljubljanska skupina, ki že več kot deset let igra blues. Čeprav v Sloveniji blues koncerti niso kaj preveč dobro obiskani, se skupina kljub temu ni vdala in je ostala zvesta sebi. Na oder so stopili okoli 21.30 in sledil je inštrumentalni intro, kjer sta bila v ospredju predvsem kitarist Slaven Kalebič in basist Alen Steržaj. Po končani uvodni skladbi, so se jim na oder pridružili še ostali člani. Ni kaj, odlična predskupina, z zelo karizmatično pevko Azro, ki ima vse svoje adute v močnem vokalu, s katerim se brez večjega napora lepo poigrava. Sproščenost skupine na odru pa naredi še tisto piko na i. Inšturmentalno zelo podkovana skupina, ki poslušalcu celo nekaj ponudi, z razliko od vseh naših rock bandov. Zvok so imeli odličen, kljub nekaj vmesnim težavicam, s katerim se ni nihče obremenjeval.

Okoli 22.15 so na oder stopili Chris Jagger’s Atcha, veliki večini vse do koncerta neznano ime. Veliko ljudi je bilo v dvorani bolj kot ne radovednih, saj so vedeli da je frontman skupine mlajši brat famoznega Micka Jaggerja. Spočetka so bili precej zadržani, a bučni aplavzi so fante povsem sprostili. Velikokrat v zadnjem času smo lahko prebrali ali slišali, da se Chris “šlepa” na račun uspešnega brata. Morda je v tem delček resnice, a Chris se je odločil za precej specifično glasbo, saj igra nekakšno mešanico bluesa, funka in folk glasbe, to pa posledično pomeni manjšo ciljno publiko. Dvorana se je nekoliko bolj napolnila, kot je bila na predskupini, a še vseeno je bilo premalo ljudi, kar se je čutilo predvsem v vzdušju. A kljub temu gredo vse pohvale skupini, saj so svoje delo opravili zelo profesionalno in korektno, ne glede koliko ljudi je bilo v dvorani. Najbolj zanimivi član na odru je prav zagotovo Charlie Hart, ki je zelo nadarjen glasbenik, na odru neizmerno uživa, hkrati pa ves čas menja inštumente. Na odru smo ga tako lahko videli s hramoniko, elektronsko violino, lotil pa se je tudi klaviatur. Pomemben član skupine, ki iz odra pošilja pozitivno energijo in dobro voljo. Paul Emile suvereno žuli svojo bas kitaro, žal pa je precej zapostavljen, saj v ospredje odra pride samo občasno, ko pomaga Chrisu z backvokali. Isto velja tudi za kitarista Jima Moltimora, ki je sicer dober kitarist, a žal ne pride do izraza, saj ga zasenčita Chris in Charlie. Bobnarja Malcoma Mortimora ta večer skoraj ni bilo moč videti, saj je bil postavljen zelo v ozadju, kjer je tolkel po bobnih in skupini tako narekoval ritem.

Odličen zvok, ter pridih irske folklore so bili razlog, da so se ljudje začeli vedno bolj zibati levo in desno, ter se veseliti. Čeprav je band na trenutke deloval kar malce monotono, so v celoti gledano Cvetličarno dodobra presenetili in zaprli usta vsem laikom, ki Chrisa vlačijo po zobeh. Vsekakor je dejstvo, da je Chris precej manj karizmatičen na odru, a po drugi strani je bolj sproščen in dostopen množici. Kaj od tega imate rajši, boste presodili sami (beda ali blišč).

Bolj se je koncert bližal koncu, bolj so fantje drgnili svoje inštrumente in bolj so bili poslušalci razgreti. Očitno se je Chris s kompanijo na odru počutil zelo dobro, saj je kar sredi pesmi z irskim ritmom, skočil iz odra, ter pograbil prvo dekle, ki jo je našel ter se z njo divje vrtel po dvorani. Po nekaj krogih jo je izpustil, ter jo zamenjal za organizatorja koncerta, a tega se je hitro naveličal, ter ponovno pograbil dekle, ki jo je odpeljal tudi na oder, kjer sta do konca odplesala. Zanimivo, ne samo da je nadarjen glasbenik, je tudi odličen plesalec. To je bila tista pika na i, ki je sprožila še večji val navdušenja na koncertu.

Eden izmed daljših koncertov v zadnjem času, hkrati pa tudi zelo profesionalno izveden. Fantje so zelo preprosti ljudje, ki rade volje s teboj tudi kakšno rečejo.

Okoli polnoči je bilo dogodka konec, zato smo se preselili v bar Roxly, kjer je sledil after party. Na odru sicer nismo videli Chrisa in Charlia, a so ostali trije člani prijeli za inštrumente, ter nam odigrali še dve pesmi. Lepo presenečenje, predvsem pa v zelo intimnem vzdušju. Premalo je takšnih skupin, ki igrajo s srcem in ostanejo zvesti sami sebi, prav zagotovo pa Chris ne sodi v to kategorijo.

Besedilo: Špela Macuh Foto: Barbara Milharčič

Beri naprej »

V Kranjski Gori je sedaj že tradicionalno vsako leto organizirana X-plozija zabave, ki poteka istočasno kot svetovni pokal v alpskem smučanje in tako lepo združuje profesionalni šport z glasbo. Nič ni lepšega, kot priti v rodni kraj in videti vso množico, ki bo doživela napozaben večer. Letos je bila organizacija na precej višjem nivoju kot lani, predvsem pa je potekala brez vseh zapletov. V hotelu Larix si tako lahko videl vso slovensko smetano, kako popiva in se zabava.

OMAR NABER: Žal zaradi tiskovne konference ni bilo moč dvigniti akreditacij, tako da sem Omarjev koncert v večini zamudila, še vseeno pa ujela tistih nekaj pesmi, ki jih je odigral dobro. Obiskovalcev koncerta je bilo bolj malo, večinoma so bila to dekleta, ki so divje vreščala in se slinila nad njim. Imeli so zelo solidno ozvočenje, a fant še vedno ne obvlada odra, saj ima precej slabo komunikacijo s publiko, pa tudi band je precej statičen. Množica je sicer skupaj z Omarjem prepevala njegovo famozno skladbo “Stop”, najbolj pa so se razgreli med priredbo zloglasnih punkerjev Green Day “Basket Case”. Kareem in Omar, bodo potrebovali še kar precej kilometrine in izkušenj, da bodo oder povsem obvladali, čeprav jim glede igranja ne gre ničesar očitat, le Omar je imel nekoliko hripav glas, a očitno mu je bilo zelo vroče, glede na to da se je na odru pokazal kar v kratkih rokavih.

Sledilo je žrebanje številk za veleslalomsko tekmo, ki je sledila naslednji dan in tako smo lahko videli vse ase belih strmin, najlepše pa je na odru videti slovenskega tekmovalca.

SLO MUSIC SKI TEAM: Glede na to, da smučanje ni vsem blizu (z izjemo Bora Zuljana, ki je na tekmovanju glasbenih legend premagal vso konkurenco), sta jim oder in glasba veliko bližje. Tako so se skupaj združili naši glasbeniki, ter zaigrali nekaj legendarnih rockerskih hitov. Predvsem zabavno je bilo, ko so na odru stali Matjaž Jelen, 6 Pack Čukur, Bor Zuljan, ter ostali in na oder priklicali še Jureta Koširja, ter ga prepričali da odrepa svojo famozno pesem “Včasih smučam hit’, včasih pa počas,…”. Publika se je zabavala, čeprav jo je bilo še vedno skromno število. Na oder je med drugim stopila tudi Alya in v duetu z Matjažem sta odpela pesem, a žal je bila Alya tako slabo ozvočena, da je nisi slišal niti pod odrom, kaj šele nekje na koncu množice.

MAGNIFICO: Narod še vedno muči balkanska nostalgija, zatorej je bil Magnifico res prava izbira za takšen veličasten dogodek. Na oder je prišel kot pravi mafijozo in zbralo se je že nekoliko več ljudi. Začel je s pesmijo “The Land of Champions” iz zadnjega albuma “Grande Finale”, ki pa je hkrati zelo solidna priredba znane pesmi “The House of the Rising Sin”. Ni kaj, narod se je v pičli minuti ogrel, ter začel prepevati in plesati, tam ni bilo nikogar, ki ne bi premikal svojih bokov levo in desno. Eden izmed redkih glasbenikov, ki ve, kaj publika potrebuje in ji to tudi da. Spočetka se je Magnifico z bandom posvetil promociji novega albuma, nato pa je nanizal vse svoje hite, ter tako požel bučne aplavze. Ozvočenje je imel odlično, Magnifico in skupina se med seboj perfektno dopolnjujejo, ob tem pa naj še posebej izpostavim trubače, ki so dodatno poskrbeli, da je vse skupaj odzvanjalo v še bolj pristnem južnjaštvu. Magnifico je tako velika ikona na naših tleh, da s publiko sploh ne potrebuje komunikacije, kar je tudi prava redkost. Sploh pa je zabavno gledati, kako tudi sami uživajo ob svoji glasbi, ter poplesavajo na odru. Kaj to pomeni? Da ne igrajo zgolj za denar, ampak da ob tem res tudi neznansko uživajo!

ŠANK ROCK: Legende, ki slovenski glasbeni sceni kraljujejo že več kot 25 let, so bili zadnji izvajalci, ki so stali na mogočnem odru. Tokrat so presenetili prav vse, saj so poskrbeli za res vroče ozračje, čeprav je bilo v Kranjski Gori kar mrzlo. Že samo ko so stopili na oder, so poželi bučen aplavz, ter udarno začeli s pesmojo “Nekaj pod kožo”. Pri pesmi “Hočeš nočeš” se je fantom pridružila Natalija Verboten. Čeprav Natalija ne deluje rockerica, je skupaj s fanti dobro opravila svoje delo. Sicer bi na odru raje videla nosečo Tinkaro Kovač, a vseeno kapo dol za dinamični nastop. Fantje so res na vrhuncu s formo, Matjaž ima neverjeno mišičato in lepo oblikovano telo, da o vokalu sploh ne govorim, saj je presegel vsa moja pričakovanja. Takoj ko se je v bandu pojavil Roki, ki je nadomestil Zuljana je bilo kar nekaj skeptikov, kako se bo fant odrezal, a odlično se je našel v bandu. Kitaro odlično žuli, na odru se vidi da delujeta v sožitju! Cveto, vedno nasmejani član banda, ki iz odra pošilja najbolj pozitivno energijo je prav tako več kot le suvereno opravil svoje delo. Uranjek, ki je bil precej v ozadju zaradi velikanskega odra, pa se je izkazal kot odličen bobnar, ki narekuje tempo bandu. Davor pa je edini član, ki živi v črno-belem svetu, ter iz svojih klaviatur izvablja res osupljive tone. Najbolj je do izraza prišel pri pesmi “Pravljica o mavričnih ljudeh”, kjer je publika začela tako glasno prepevati, da nam je Matjaž kar prepustil petje. Pri pesmi “Radio” pa se je na oder Šank Rockom pridružil reper 6 pack Čukur. Tu pa so fantje tempo zelo stopnjevali in na koncu prišli do osupljive improvizacije na odru, ter notri vključili še Koširjev hit “Včasih smučam hit’, včasih pa počas.” Množica je divje poskakovala, ter se zabavala, kar je fante na odru vidno veselilo in posledično so od sebe dali res maksimalno. Prehitro je mineval čas, ko so bili na odru stari mački, zato so se prav na hitro poslovili in zapustili oder. Večtisočglava množica ni želela, da Šank Rock kar tako končajo, zato so se v en glas začeli dreti »Nič vas ne sliš’mo«. In kaj drugega je fantom preostalo, kot da se vrnejo na oder in odigrajo še nekaj pesmi. Tako so po bisu odbrenkali še “Maček” in “Pridite na žur”. Zvok perfektnen, občinstvo pripravljeno na dober žur, fantje pa v odlični formi, ki so zadovoljili prav vsakega izmed nas. Edina pomankljivost na koncertu je bila, da so fantje igrali res premalo časa, a za to pač niso krivi sami.

Po koncertu je sledil še after party z Atomik Harmonik v šotoru, to pa nekako za prave rockerje ni prebavljiva glasba. Množica je bila že precej pijana, tudi vsa elitna slovenska smetana je v hotelu Larix izgledala povsem utrujeno in pijansko, a to so detajli za rumeni tisk.

Vse pohvale organizatorju, ki je poskrbel za res brezhibno potekanje dogodka. Se vidimo spet drugo leto!

besedilo: Špela Macuh fotografije: Barbara Milharčič

Plakati so že nekaj časa oznanjali, da se bo Hala Tivoli tresla pod tršimi rifi vsemogočnega banda, ki sliši na ime Nightwish in glede na to, da našo prestolnico obišče zadnje čase bolj malo velikih imen, takšne priložnosti človek ne sme kar tako izpustiti. Na isti dan, se je le nekaj časa pred tem odvijal hokej (čisto informativno, Olimpija je zmagala), zato so morali koncert prestaviti na nekoliko poznejšo uro. Prevzem akreditacij je potekal brez težav, tako da gre tukaj velika pohvala Evi Breznikar in njenim organizacijskim sposobnostim. Že pred 21. uro se je pred Tivolijem trlo v črno oblečenih ljudi, ki so v dvorani želeli zavzeti najboljšo pozicijo, ter si čisto od blizu pogledati finske ljubljence.

Organizator koncerta je stopil na oder in najprej zadovoljno poročal množici, da je Olimpija zmagala v hokeju, kar je med publiko sprožilo že prvi val navdušenja. Nato nas je povabil, da si kupimo majičke z motivi skupine Nightwish ter da se bo koncert kmalu pričel. Ob 21.30 so na oder stopili Pain. Odlična Švedska metalna zasedba, ki svojo glasbo ustvarja že več kot deset let se je izkazala kot odlična predskupina. Fantje so se že takoj odrinili na vso moč s pesmijo »Same old song«, množica pa je začela divje poskakovati in rajati. Pain so odlično glasbeno podkovani band, hkrati pa poskrbijo še za veliko mero poziranja in dinamičnosti na odru, torej vse tisto, kar manjka našim bandom. Organizator koncerta je torej poskrbel za odlično predskupino, ki je res dodobra znorela množico. Peter Tägtgren, ki je sicer edini član tega banda in poskrbi za vse inštrumente in vokal na albumih, si je na koncertu pomagal še s tremi člani. Na trenutke je njegov vokal spominjal na vokal skupine Laibach , klaviaturski vložki pa na na Rammstein. Vsekakor Petru ne gre nič očitati, ima velik razpon glasu, band je med seboj dobro uigran. Kljub temu, da so imeli na voljo le polovico odra, se band odlično znajde in poskrbi, da množici čas hitreje mine v čakanju glavnih akterjev. Zvok v dvorani so imeli dokaj soliden, na tribunah sicer nekoliko slabši, a nič ne de, tudi poziranje na odru ima svoj čar. Med drugim so odlično izvedli skladbo »Nailed To The Ground«, a žal so na voljo imeli samo slabih 35 minut.

Začelo se je mučno čakanje, medtem so tehniki odnesli opremo skupine Pain in pripravili oder za zvezde večera Nightwish. Čakali smo več kot 40 minut, začuda pa je bila publika zelo potrpežljiva, verjetno je k temu pripomogla dobra rock glasba, ki je prihajala iz zvočnikov. Ob 22.45 so se ugasnile luči, publika je začela glasno žvižgati in ploskati. Nato se je iz zvočnikov zaslišal pompozni intro, za trenutek je izgledalo celo tako, kot da so najboljši na svetu. Nato je na oder prikorakal bobnar Julius, sledili so mu Marco, Emppu in Tuomas, ter začeli z najnovejšim singlom »Bye Bye Beautiful«, šele čisto na koncu se jim je na oder pridružila tudi Anette. Sledil je pravi ognjeni show, kar ne doživiš le na redkokaterem koncertu. Zvok je bil dodelan zelo skrbno in natančno, celotna dvorana je bila res dobro ozvočena. Po tem, ko so iz skupine vrgli Tarjo se je veliko govorilo o tem, kako se bo odrezala Anette, nova članica skupine Nightwish. Dejstvo je, da je Tarja zaradi vokalnih sposobnosti pustila velik pečat v skupini, a po drugi strani ju je med seboj povsem brezpredmetno primerjati, saj sta si zelo različni; in če na eni strani je lahko vokal na albumu spremenjen in dodelan, so živi nastopi tisti, ki nekako določajo kvaliteto vokalista.

Kljub temu, da je skupina Nightwish inštrumentalno zelo močna, pompozna, aranžmaji pesmi so zelo dovršeni in izpiljeni, Anette nima tistega čara, kakršnega bi moral imeti pevec takšne skupine. Marco in Emppu sta na odru res neverjetna pozerja, ves čas skačeta, se podita po odru, preskakujeta bokse in med množico mečeta trzalice. Tuomas se suvereno predaja črno belemu svetu, Julius je povprečno dober bobnar, Anette pa nekako še vedno ne najde svoje prave vloge. Vsi visoki glasovi so bili nasneti, med petjem pa jo dostikrat rešuje Marco s svojim vokalom. Anette se je sicer ves koncert gibala, a žal je izgledalo tako, kot da je na uri aerobike in ne na metalskem koncertu. Komade iz albuma “Dark Passion Play” odpoje odlično, starejše pesmi pa ji delajo še precej preglavic, zapoje pa jih tudi precej brez čustev. Vsekakor je punca sprejela velik izziv, da si je upala sploh podati v tako vlogo v skupini, kajti nadomestiti nekoga je skoraj nemogoče. Marco nas je večkrat spodbudil, da smo zaploskali Anetti.

Mirnejši del koncerta je bila zagotovo balada »The Islander«, izvedena z akustičnima kitarama in zanimivim pristopom na odru. Kljub temu da so Nightwish polni energije, so se tu povsem umirili, posedli na stole in vrhunsko pripeljali balado do konca. Komad »Nemo« je zagotovo najbolj razgrel občinstvo, a žal je bil precej mlahavo odpet, zdi se kot da Anette ne daje nikakršne teže na to, da bi skupina z njo zapolnila novi list v njihovi zgodovini.

V celoti gledano je bil koncert enkraten, neponovljiv in nepozaben, saj je band imel res odlično setlisto in nepozaben šov, iz druge perspektive, človek pomisli da se band skriva za šovom. Koncert je iskreno povedano minil prehitro, saj bi človek lahko ure in ure poslušal predvsem melodijo in aranžmaje… Zelo opazno pa band tudi pokaže, kako zelo se med seboj razumejo in se imajo radi, le tega pa v preteklosti ni bilo čutiti.

Po koncertu je bil v Sub- Subu napovedan afterparty za določeno število ljudi. Okoli 50 se nas je tam zbralo in čakalo vsemogočne Nightwish. Takoj po koncertu je povsem logično, da si band vzame čas zase, da se umiri in pripravi na srečanje z oboževalci. Tako smo čakali kakšnih 20 minut, ko nam je Eva prišla sporočiti novico, da so Nightwish odpovedali srečanje, saj naj bi imel Tuomas visoko vročino (neverjetno dobro se je držal čez cel koncert), ostali člani pa so utrujeni. Zaradi nevšečnosti so nam razdelili tourbook-e in nas napotili domov. Tuomas želimo vsi skupaj čimhitrejše okrevanje, organizatorju in Evi pa iskrene čestitke za odlično izpeljan koncert.

besedilo: Špela Macuh fotografije: Barbara Milharčič

SETLISTA: 01. Intro + Bye Bye Beautiful 02. Dark Chest of Wonders 03. Whoever Brings The Night 04. Ever Dream 05. The Siren 06. Amaranth 07. The Islander 08. The Poet And The Pendulum 09. Sacrament of Wilderness 10. Sahara

11. Nemo

1. 7 Days To The Wolves
2. Wishmaster
3. Wish I Had An Angel

Moč narave, mi je lani onemogočila ogled koncerta, a kdor čaka dočaka… Napočil je trenutek, ko sem se že zjutraj prebudila polna pričakovanj, v glavi pa mi je odmevalo le: Smashing Pumpkins, Smeshingi v živo, Billy… Zbirališče je bilo ponovno v Tivoliju in tudi tokrat nas je peljal Tadej Košmerlj aka koncerti.net, pot pred nami pa je bila kar dolga. Glede na to, da na busu ni bilo nobenega alkoholiziranega osebka, smo se ustavili dvakrat in bili kar se da hitro na Dunaju, no, sicer pa tudi neučakanost naredi svoje. Prispeli smo na Dunaj, sledila je obvezna kavica, živčnost pa se je samo stopnjevala in iskreno povedano niti ne vem zakaj, saj nisem bila nikoli nek pretiran fan Smashingov.

Presenečenje je bilo že samo to, da na vratih ni bilo nobene gneče za vhod v dvorano, zbrala se je le peščica najbolj zagriženih oboževalcev, občutek je bil, kot da se danes tam sploh nič ne dogaja… Dvig akreditacij je potekal povsem nemoteno, organizatorji so se celo toliko potrudili, da so nam stvari razlagali v angleščini, prav sproščeno in zabavno je prevzeti akreditacijo brez kakršnihkoli zapletov in nepotrebnih kompliciranj, kot jih doživiš samo v naši državici. Veliko verjetno naredi tudi dejstvo, da se na Dunaju vrstijo pomembni dogodki dan za dnem in je organizacija utečena… Napetost se je vedno bolj stopnjevala, a ostala sem podporni steber naši fotografinji, ter šla skupaj z ostalimi avstrijskimi fotografi (naša Barbara je bila edina tujka) v dvorano na predskupino…

Across the Delta, meni povsem neznano ime in hkrati celo malce neizvirno. Ko je četverica mladih fantov stopila na oder in začela z inštumentalnim delom, so moje zahteve dokaj zadovoljili, a takoj ko se je oglasil pevec Johannes me je povsem minilo do tega banda. Pevec, brez karizme, brez pretiranega posluha, brez posebne barve vokala, zanima me ključ po katerem so to skupino izbrali za podporo zvezdam večera. V dvorani je bilo kar nekaj vreščanja, a mislim da je zato kriv Billy s klapo. Prav mučno je bilo poslušati to alternativno predskupino, še sreča da so imeli na voljo le dobrih 30 minut, nato pa so se začele priprave…

Pumpkins crew je poskrebel in hitro nastavil oder, kot si ga želi verjetno Billy. 20 minut čakanja je minilo kar se da hitro, začel me je oblivati pot, adrenalin v meni se je samo še stopnjeval in točno ob 20.30 so se ugasnile luči, na oder pa so stopili Smashing Pumpkins. Mislim da rek, točen kot švicarska urca, lahko zamenjamo kar s točen kot avstrijski organizatorji koncerta! Takšnega perfekcionizma glede organizacije res še nisem videla. Začelo se je s pesmijo »Porcelina of the Vast Oceans« iz njihovega najbolj uspešnega albuma »Mellon Collie and The Infinite Sadness«, luči so bile sicer ob tem neznosne, saj nikakor nisi mogel gledat na oder in za trenutek sem postala celo malce nervozna, saj sem pomislila da je to spet kakšna Corganova muha in da bom pol koncerta premižala – na srečo se moja domeva ni uresničla. Billy ni bil več v lanskoletni turnejski zaporniški obleki z ogrinjalom, tokrat se je odločil da bo v srebrnem dolgem krilu in majici, ki še vedno temelji na ničli. Majica, ki je, sicer narejena po meri, a mu je bila v rokavih prekratka, saj je spodaj kukala ven lanska zaporniška oprava. Prvih dvajset minut koncerta je bilo nekoliko zadržanih iz strani publike, pa tudi Billy ni bil videti preveč dobre volje. Preden sem se odločila za obisk tega koncerta sem se spraševala, ali si sploh želim poslušati in gledati kar so lansko leto vsi pljuvali, namreč to, da je skupina neuigrana, frontman redkobeseden, tečen, mrk, da starejše pesmi igrajo avtomatično, brez duše. Nato je stopil led, ko se nam je prvič zahvalil. Intimen prostor, tribune so bile zaprte in lepo prekrite, tako da če ti nihče ni povedal da so tam tribune, sploh nisi vedel. Oder je bil neverjetno nizko postavljen, kar je pomenilo še bolj pristni stik s publiko, posledično med fani še večjo evforijo. Počasi se je publika začela zlivati z glasbo, začeli smo ploskati, spodbujati glasbenike na odru… kar je pripeljalo do mežikanja med člani banda, nasmeškov in vidnega zadovoljstva na obrazih obeh starih mačkov.

Žal je na Corganovem nivoju samo Jimmy Chamberlin, ki res presenetljivo dobro tolče po bobnih in iz njih izvablja osupljive zvoke, celo namesto basistke opravlja kar precejšen del. Jeff Schroeder je najbolj prestrašen kitarist, kar sem jih kdaj vidla, saj vedno s kotičkom očesa opazije kakšno presenečenje mu bo tokrat pripravil njegov šefe. Lisa Harriton je v ospredje prišla bolj kot ne, le ko je upeljevala Billyja v pesem s klavirskim introm, drugače pa precej nepomemben in neopazen član skupine. Ginger Reyes pa se mi je zdela kot mala kokoška, bass kitaro igra sicer zelo povprečno, a se vidi da je pod taktirko Corgana, ko pa poje backvokale se sliši kot kokodakanje. Na koncu razen bobnarja izpadejo vsi člani kot lutke, ki plešejo oz. bolje rečene igrajo tako, kot jim narekuje Corgan. Da pa moj stavek popolnoma drži, je dokazal frontman banda, saj je predstavil le bobnarja kot svojega partnerja. Ampak saj je to stara, že vsem znana zgodba, verjetno se spomnete snemanja starejših albumov, kjer je Corgan posnel vse inštrumente.

Čas je hitro bežal, Billy pa je bil vedno bolj sproščen, nasmejan in zadovoljen, njegovo počutje pa je še toliko bolj vplivalo na publiko, ki mu je v zahvalo za nasmehe in prijaznost poklanjala vedno bučnejše aplavze. Sedaj vem, zakaj so tako cenjeni. Ker na CD-ju, ko jih poslušaš doma mnogokrat zvenijo pusto, na koncertu pa to čudežno potencirajo in ven dobijo perfekten zvok. Tudi setlista je bila več kot le zadovoljiva, med drugim so odigrali kar nekaj komadov, ki že dolgo časa niso bili slišani, to pa je za poslušalce koncerta prava poslastica. Kateri so, si lahko pogledate na setlisto, Lily (My One and Only), Drown, Mayonaise, neponovljiva Daydream, zaigrali so tudi medley priredb.

Prehodi med komadi so bili odlični, tako tekoči in prepričljivi, da si moral biti res pozoren, kaj se dogaja. Ena izmed zanimivih kombinacije je bila, ko so pesem Today lepo prelili v Tarantulo, prvi single in novega albuma , marsikdo med vami pa verjetno ne ve, da je prav ta pesem posvečena Scorpionsom. Na tarantulo se je celotna dvorana sprostila, začelo se je petje, skakanje in uživanje… Poskrbel pa je tudi za akustični set, kjer se je Corgan izkazal kot odlični kitarist, ter zelo karizmatičen in nadarjen pevec, ki ima noro dober posluh za ritem. Pesem 1979 v akustični verziji – in to brez spremljave – je zvenela tako polno, če ne bi tega slišala v živo, bi si predstavljala, da nekje v ozadju mu Jeff pomaga.

Kaj reči na takšen koncert, pred seboj gledaš srečnega človeka, ki ti poje z vsemi čustvi, ki jih premore, ogovori te s tem, da si osupljiva publika, njegova zahvala je bila res pristna, celo hodil je po odru in se razkazoval vsakemu delu publike, tudi tega Billy ne počne. Mogoče se vam lahko zdi do poudarjanje Billyjevega stanja duha pretirano, če bi sledili njegovi karieri, besedilom, življenju (kolikor pač lahko slediš nekemu glasbeniku), bi razumeli, o čem govorim. No, saj feni razumejo. Ostal mi je v spominu stavek: »But when you’ll reach the top, what will you do?«; kot da bi se hotel opravičiti, da je stara zasedba Smashingov razpadla, kot da hoče priznati, da je malo zašel s projektom Zwan in solo albumom, nazadnje nam je še zatrdil da so bučke nazaj in da ne bodo več razpadli… in da naj se sprijaznimo s tem! Najbolj sapojemajoče je bilo, ko je šel povsem v ospredje odra, le nekaj metrov stran od publike in imel svoj kitarski solo, kot se spodobi, iz kitare je izvabljal tone, ki so povzročali da so bile vse oči usmerjene vanj, usta pa odprta. Za posladek je kitaro dvignil k obrazu in začel igrati z jezikom. Tudi to sicer ni nič novega, to so počeli že mnogi, a ker je to nenavadno zanj, je toliko bolj osupljivo.

Po skoraj dveh urah in pol igranja je sledil še bis. Čeprav smo band čakali kar nekaj minut, se nihče ni kaj dosti obremenjaval, upali smo le, da se nas usmilijo in vrnejo. In to je tudi storili, ter nam podaril še dve pesmi.

Brez samcate napakice, s pefektknim zvokom, brez pačenja (pevec namreč zelo rad zaide iz nekega »sprejemljivega« petja k brezupnemu popačenemu kričanju), ter z veliko mere zadovoljstva je Billy s kompanijo do konca pripeljal konecrt, ki je neponovljiv in nepozaben. Tako sproščenega, zadovoljnega in nasmejanega Billyja, ne vidiš vsak dan, sploh pa ne tako blizu in v taki intimni atmosferi. Očitno je rabil mini dvoranico, da je spet začutil publiko.

Besedilo: Špela Macuh Foto: Barbara Milharčič

Pred Cvetličarno sva bili ob 20h verjetno edini z našo fotografinjo in iskreno povedano mi je kar nekoliko zastalo srce, ko sem iz dvorane zaslišala zvok, ter nikjer v okolici niti enega samcatega človeka. Ja, srce mi je hitreje poskočilo, saj sem mislila da so fantje s koncertom že začeli… Na srečo je moj strah zbledel, ko mi je varnostnik povedal, da se bo koncert danes začel nekoliko kasneje in da še nikogar ne spuščajo notri. Še sreča, prav oddahnila sem si, a po drugi strani zunaj je bilo mrzlo… Zato je sledilo tavanje po okolici POP TV-ja in VPK-ja v iskanju bara. Tudi ta akcija je obrodila sadove, že nas je kar nekaj sedelo ob čajčku in kavici ter se spraševalo kaj se dogaja.

Koncert napovedan za ob 20h, se je tako pričel ob 22h, mislim da je razlog samo eden- da bi se zbralo čimvečje število ljudi. Glede na zamudo, se je dvorana res kar precej napolnila, sicer sem videla že tudi nekoliko bolj nabito dvorano, a vseeno, zavidljiv uspeh. Fantje so na oder stopili okoli 22h, polni samozavesti, a nekoliko preveč zadržani. Kot da ne bi bili vajini tako številčne množice, ter kot da jih je strah promovirat novi album. V nizi prvih treh komadov je še najbolj izstopala pesem “Release my gun”, kjer so se fantje za trenutek sprostili, pa tudi lačna množica je zmigala svojo ritko, saj so komad res vsi poznali. Zvok v dvorani je bil optimalen, že dolgo časa na koncertu nisem slišala tako udarnega in hkrati čistega zvoka, četverica na odru je odigrala brez kakršnihkoli napak, kar je velik plus.

Kaj je krivo, da je bila publika tako hladna? Zdi se mi da Kevin ni našel prave poti, kako bi komuniciral s publiko, hkrati pa se publika ni pustila vodit, saj jih je novi album poznala le peščica. Pravih fanov je bilo videti bolj malo, veliko pa je bilo tistih, ki so prišli v Cvetličarno samo malo pofirbcat in se pokazat, a v končni fazi je tudi to nekakšna vrsta podpore. A vseeno, škoda, da ljudje niso dali priložnost Tide-om, v tem trenutku enemu izmed najbolj melodičnih bandov na naših tleh.

Veliko presenečenje je sledilo, ko sta se kot gosta četverici nadarjenih primorcev pridružila še Grega Skočir (Big Foot Mama) in Zoran Čalič- Zoki (Big Foot Mama, Majke), ne samo da je bilo to presenečenje, komad “Like it slow” je bil odigran z vsemi čustvi, ter res neverjetno energijo, da o zvoku, ki je prihajal iz zvočnikov sploh ne govorim. Po mojem mnenju je bil to vrhunec večera! Za naslednji komad, je mikrofon prevzel nihče drug kot Tomislav Jovanovič – Tokac (Dan D) in kombinacija Tokac- Kevin je res strupena. Čeprav je Tokac iz žepa potegnil »plonklistek«, kjer je imel besedilo pesmi, mu verjetno nihče tega ni zameril, saj je svoje delo opravil res veličastno in dostojno.

Čas je hitro bežal, nov plošček je bil že v veliki meri predstavljen in sledil je bis. Žal so fantje prejeli preskromen bis oz. temu lahko rečemo kar kvazi bis, na srečo pa je to pri fantih naredilo ravno kontra efekt. Po bisu so se na oder vrnili namreč kot prerojeni, povsem novi, ter sproščeni… Bolj ko se je bližalo koncu, bolj so fantje bili grobi in neusmiljeni s svojimi inštrumenti in posledično se je tudi distanca med publiko in fanti precej zmanjšala. Proti koncu koncerta je že večino dvorane skakalo v zrak, ter se premetavalo levo in desno. A ne bodi si ga len, fantje so poskrbeli še za eno presenečenje, čisto proti koncu komada “Kick out the Jams”, katere orignialni izvajalci so MC5 se jim je na odru pridružil še veliki glasbeni mojster (ki je sicer bolj znan iz TV ekranov)- Lado Bizovičar. Tudi on je svoje delo opravil zelo suvereno, hkrati pa smo se dekleta tudi malo slinile.

Tako so fantje uspešno do konca pripeljali še en koncert, promocija jim je odlično uspela. Definitivno se bomo videli še v kakšnem klubu, kjer pa upam, da bodo malo bolj sproščeni.

Besedilo: Špela M. (ParadoXa) FOTO: Barbara Milharčič

Tide, menim da četverice mladih, nadarjenih in simpatičnih fantov ni treba več posebej predstavljati, saj so v letu 2005 neverjetno opozorili nase s prvencem “Seven Days”, ki je dočakal tudi ponatis. S prvega albuma so izstopale predvsem tri skladbe: “Release My Gun”, “Evolution”, ter “Brain Damage”. Za zgoraj omenjene skladbe so fantje posneli tudi videospote in tako se je zgodba o uspehu samo še nadaljevala. A kvartet ni našel časa za počitek – in prav je tako. Preko poletja 2007 so v Amsterdamu posneli drugi studijski album “Nothing to Lose”. Tokrat sta za produkcijo poskrbela Peer Rave (Henry Rollins, Urban Dance Squad, Junkie XL) in MatthijsVan der Speck (nekdanji kitarist Lennyja Kravitza, sodeloval pa je tudi z Lauryn Hill in Craigom Rossom).

Ta prekrasni plošček vsebuje enajst pesmi, od tega je skladba “Kick Out the Jams” odlična priredba skladbe skupine MC5. Čeprav je album precej manj udaren kot prvenec, katerega recenzijo si lahko preberete TUKAJ, je ta veličastni plošček veliko bolj melodičen, dovršen in poglobljen.

Tudi vizualna podoba albuma pove precej oz. je včasih celo glavni razlog, da se odločite za nakup zgoščenke, če izvajalca sploh ne poznate. Brez pardona in neusmiljeno se je ekipa izkazala tudi tu, saj je zunanja podoba albuma zelo nežna. Zdi se, kot da album prosi, da ga kupite, brez pretiranega in nepotrebnega kiča, zaradi barv in izvirnosti zgoščenka sama opozori nase.

Že po prvem poslušanju albuma me je zajela prava tideforija, čeprav mi spočetka album morda ni deloval tako dober kot njegov predhodnik, a po večkratnem poslušanju človeka dobesedno zasvoji, sploh glede na slovenske albume in razmere v glasbi na naših tleh. Album se odrine na vso moč s skladbo “No place left to go”, z že znanim kitarskim zvokom, ki je res značilen samo za skupino Tide. Ko poslušalec zasliši še ritem sekcijo, dobesedno obnemi. Res dovršena melodičnost ter pristni rock, ki si ga vsi tako želimo, produkcija albuma je samo še pika na i, mislim pa, da bodo naši bandi potrebovali še kar nekaj časa, da bodo prišli do točke, na kateri je ta trenutek skupina Tide.

Pesem za pesmijo osvojijo poslušalca in vsaka pesem posebej preseneti. Za povrh vsega so fantje besedila ponovno spisali v angleščini, pa vemo, kakšen polom zna biti to pri naših izvajalcih, a ne pri skupini Tide, saj Kevin brez večjih težav zelo lepo poje v angleškem jeziku, poleg tega pa je njegov glas zelo specifičen in daleč prepoznaven.

Tretja skladba “Waiting for the rain” je hkrati prvi single z nove plošče. Premierno sem jo slišala najprej na 24ur.com (žal je bila tam kvaliteta zvoka pod nivojem, saj se je slišalo, kot da bi bil album doma posnet in brez masteringa, skladbi še vedno lahko prisluhnete TUKAJ), zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem slišala tisti pristen zvok te prekrasne balade. Tu lahko izpostavimo tudi solažo na kitari, ki sicer ni pretirano zahtevna, a odlično paše v pesem. Prav vse pesmi so med seboj zelo povezane, zdi se, kot da so Tide v dveh letih popolnoma odrasli in si sicer želijo množici igrati še vedno pravi rock, vendar tokrat v bolj dovršeni in melodični različici. To je prava poslastica za gurmane dobrega rocka, uspeh bodo prav zagotovo ponovili, tokrat pa bandu privoščim, da tudi v tujini opozori na to, iz kakšnega testa so.

Fantje so definitivno zelo napredovali ter naredili pomemben korak za slovensko glasbo, morda se poslušalci prvega albuma ne bodo strinjali z menoj, saj je album res precej bolj umirjen, a fantje so iz albuma naredili tisto, kar si želi vsak glasbenik.

Če bi me postavili pred dejstvo, da moram izbrati samo 3 skladbe z albuma, ki me najbolj prepričajo, bi bila to zelo težka naloga, saj vsaka pesem posebej nosi v sebi čar! A vseeno, izpostavila bom pesmi “No place left to go”, “Something else”, ter “The urge”, sploh zadnja mislim, da bo doživela kar nekaj uspeha, če ne drugje, na koncertih prav zagotovo! Tudi priredba skladbe “Kick out the Jams” je odlična. TUKAJ si lahko ogledate originalno izvedbo, potem pa prisluhnite modernim, izvirnim in neumornim Tide-om, spet boste zelo presenečeni.

11 odličnih, razgibanih, melodičnih, dovršenih in poglobljenih pesmi je več kot dovolj velik razlog, da se ta trenutek odpeljete do prve trgovine z zgoščenkami ter poiščete ta prekrasni album, definitivno vam ne bo žal, jezni bodo morda samo sosedi, ker vas bo album zasvojil in ga boste vsak dan poslušali! Fantje bi v resnici lahko izgubili veliko (čeprav so album samozavestno poimenovali “Nothing to Lose”), a to se prav zagotovo ne bo zgodilo, s tem albumom prav zagotovo ne. In še nekaj: lahko smo ponosni, da imamo skupino Tide, ki ni še en klasičen band, ki bi kopiral Siddharto.

Avtor: Špela (RockLine)

Rudolf Schenker, ritem kitarist in avtor večinske glasbe pri skupini Scorpions je svojo prvo skupino ustanovil daljnega leta 1965. Ta skupina je ostala v zatišju skoraj štiri leta, vse dokler Schenker v skupino ni povabil svojega mlajšega brata Michaela in pevca Klausa Meineta. Tu pa so se sprostile vse zavore in zgodba o uspehu, se je počasi začela polniti. Leta 1972 so Scorpions izdali svoj prvenec “Lonesome Crow”, pridružila pa sta se jim še Lother Heimberg na bas kitari in Wolfgang Dziony na bobnih. Med turnejo “Lonesome Crow tour” so škorpijoni kar nekajkrat igrali pred legendarno britansko skupino UFO. Kasneje je le-ta skupina ponudila mesto glavnega kitarista Michaelu Schenkerju, zato je zapustil Scorpionse, nadomestil pa ga je Ulrich Roth. Michaelov odhod je bil za skupino kot rušilni val in izgledalo je, kot da se bodo vsak čas zlomili. Prišlo je do idej, da bi se preimenovali, vendar Rudolf tega ni hotel. Roth pa si je nadvse močno želel sodelovati s Schenkerjem, zato ga je povabil v svoj band. Po tehtnem premisleku se mu je Schenker res pridružil, bas kitaro je igrat Francis Buchholz, bobne pa Jurgen Rosenthal. Že po nekaj tednih pa so v skupino povabili tudi Klausa, ki je sprejel vlogo vokalista, do spremembe imena pa ni prišlo, ker so Scorpions že uveljavili svoje ime in bili vsaj malo znani.

V tej zasedbi so kmalu zatem izdali album “Fly to the Rainbow”, plošča ki je bila precejšna nadgradnja prvenca, predvsem pa izstopajo skladbi, kot sta: “Speedy’s Coming” in “Fly to the Rainbow”. Kmalu po izdanem albumu jih je zapustil Jurgen Rosenthal, zamenjal pa ga je belgijec Rudy Lenners. Po turneji so se Scorpions ponovno vrnili v studijo, kjer so snemali novo ploščo, produkcijo pa je v svoje roke vzel Dieter Dierks. Leta 1975 je na prodajne poličke prišel album z naslovm “In Trance”. Zvok je bil povsem drugačen, bolj hard rockerski. Tokrat so navdušili s skladbami: “Dark Lady”, “Robot Man” in “In Trance”, ki še dandanes pri fanih sprožijo nostalgijo in navdušenje.

Že leto dni kasneje so izdali nov album z naslovom “Virgin Killer”, naredili pa so pravi škandal, že samo zaradi naslovnice, saj je na njej povsem gola ženska. Album se je odlično prodajal in tako so tudi kritiki pozitivno ocenjevali škorpijone. Leta 1977 jih je zapustil Rudy Lenners, ki je imel težave z zdravjem, zamenjal pa ga je Herman Rarebell.

Album ki je sledil so poimenovali “Taken by Force”, hkrati pa je to prvi album ki je izšel tudi v Ameriki pri RCA Records. Single “Steamrock Fever” ki se je vrtel po radijih, je pri poslušalcih zadel bistvo in tako so ponovno prodali lepo število albumov. Roth pa z delom ni bil zadovoljen, prav tako se je začel prepirati z ostalimi člani in v končni fazi se je odlločil, ter zapustil band in to kar med turnejo po Japonski, odšel pa je k bandu Electric Sun. V deželi vzhajajočega sonca pa so izdali live album z naslovom “Tokyo Tapes”, izdan pa je bil po vsem svetu. Leta 1978 je Matthias Jabs postal polnopravni član skupine Scorpions.

Leta 1979 so škorpijoni zapustili založbo RCA, da bi podpisali pogodbo z novo- Mercury Records. Zaprli so se v studijo in posneli album z naslovom “Lovedrive”, ki je še danes eden izmed najboljših albumov te skupine. Zaradi alkoholizma pa so iz skupine UFO vrgli Michaela, ki se je zato spet pridružil skupini Scorpions pri snemanju. Na tem albumu pa je nekaj nesmrtnih pesmi: “Loving You Sunday Morning”, “Holiday”, ter inštrumentalna “Coast to Coast”. Album je bil proglašen za “Best album sleeve of 1979″ v reviji Playboy. Album se je tako povzpel med 55 najbolj prodajanih albumov v Ameriki. Po končanem snemanju je bil Michael prepričan da bo ostal v skupini in da bodo Matthiasa odpustili. To se je na žalost res pripetilo, a že po nekaj tednih na turneji so tudi škorpijoni Michaela postavili na cesto, razlog pa je bil kot vedno alkohol. Tako so nazaj poklicali Matthiasa. Leta 1980 so izdali album “Animal Magnetism” še z eno provokativno naslovnico (na njej je ženska na kolenih, ki je obrnjen proti njej). Spet pa sta na albumu dve odlični skladbi: “The Zoo” in “Make It Real”, le da tokrat kritiki niso bili naklonjeni škorpijonom. Kmalu po izdaji albuma so se začele težave s Klausovim glasom. Klaus je hotel zapustiti band, da jim ne bi naredil prevelike škode, tega pa Rudolf ni dopustil, saj sta zelo dobra prijatelja. Tako je Klaus prestal dve težke operaciji na glasilkah in se vrnil. Leta 1982 so izdali album z naslovom “Blackout”. Med snemanjem jim je pomagal Don Dokken pri vokalih, da si ne bi Meine dokončno uničil svoje glasbene karijere. Album se je kmalu izkazal za enega najbolj uspešnih, na njem pa so res vrhunske skladbe: “Dynamite”, “Blackout”, “No One Like You”.

Leta 1984 so izdali album “Love at First Sting”, ki ga je predhodno napovedal single “Rock You Like a Hurricane”. To je pesem ki je album visoko katapultirala, saj so bili kar dvakrat platinasti, znova pa so bili provokativni s platnicami albuma, na kateri moški strastno poljublja dekle po vratu.

Po dolgi turneji, med katero so posneli tudi live album “World Wide Live”, ki se je v Ameriki zavihtel na 17. mesto so fantje že snemali in kmalu zatem izdali nov album, z naslovom “Savage Amusement”. Tokrat se je pri fantih čutil velik vpliv skupine Def Leppard, a to očitno množice ni zmotilo, saj se je album spet odlično prodajal.

Med turnejo Savege Amusement tour” so Scorpions postali tudi prvi band z zahoda, ki je igral v Sovjetski zvezi in sicer so imeli koncert v St. Pietrburgu. Leto dni kasneje so se vrnili v Rusijio na Moscow Music Peace Festival, kjer pa so pustili velik pečat in kamor so bili nato vedno dobrodošli. Želeli so se oddaljiti od klasičnega zvoka, ki so ga imeli do sedaj, zato so odpustili Dietera in zaposlili Keitha Olsena. V studijo so se vrnili leta 1990 in izdali album “Crazy World”, ki je imel res nekoliko drugačen zvok, besedila pa so bila bolj politično naravnana. “Wind of Change” je tako postala svetovno znana balada in eno izmed najuspešnejših te nemške skupine. Po izdanem albumu jih je zapustil Francis Buchholz, zamenjal pa ga je Ralph Rieckermann. V tem obdobju so se začele širiti govorice, da so Scorpions v hudi finanćni stiski in da zaradi tega ne izdajo novega albuma. Skupina je odpustila Keitha in ga obtožila da je lažnivec in kradljivec.

Leta 1993 je skupina izdala album “Face the Heat” z novim producentom Brucom Fairbaurnom. Zvok je bil tokrat malo bolj metalski, zato jih je kar nekaj fanov prenehalo poslušati. Čeprav sta na tem albumu tudi dve veliki uspešnici: “Alien Nation” in “Under The Same Sun”. Še preden so izdali že trinajsti studijski album “Pure Instinct” leta 1996 jih je zapustil bobnar Herman Rarebell, zato je na albumu namesto njega igral Curt Cress, kasneje pa se jim je pridružil James Kottak. To je album, ki ima predvsem uspešne balade. Najbolj odmevni pesmi sta bili: “Wild Child” in “You and I”. Tri leta kasneje so izdali album “Eye II Eye”, ki pa je prikazal predvsem stilsko preobrazbo skupine, v svoj stil so tokrat vmešali tudi pop in techno primesi. Album je bil med oboževalci slabo sprejet.

V sodelovanje s filharmoničnim Berlinskim orkestrom so posneli nov album “Moment of Glory”, naleteli pa so na kritike, češ da so kopirali idejo silovetega banda Metallica, ki so jih prehiteli z albumom S&M. Scorpions so se branili z izjavo, da je ta ideja nastala že leta 1995, vendar pa nikoli niso našli načina kako bi posneli ta album. Žal je bil tudi ta album zelo slabo prodajan.

Leta 2001so izdali album “Acustica”, ki je bil posnet v živo na koncertu v Lizboni.Tudi s tem albumom niso prepričali svojih privržencev in tako so se spet umaknili v studijo. Tri leta kasneje so izdali album “Unbreakeble”, tokrat z bolj tršim zvokom, na njem pa so tudi odlične skladbe kot so: “New Generation”, “Love’em or Leave’em” in “Deep and Dark”. Tokrat so na svojo stran dobili nekoliko več oboževalcev in tako so si privoščili novo turnejo.

Leta 2006 so izdali DVD “1 Night in Vienna”, na katerem je 14 live skladb in dokumentarec, ki pove vse o skupini. 25. maja 2007 pa so izdali album “Humanity- Hour 1″, ki je že 21. album te veličastne skupine. Tokrat jih je v roke vzel Desmonc Child in album je naravnost fantastičen, kot da bi se skupina na novo rodila in kot da ne bi sceni kraljevali že 35 let.

Trenutna zasedba: Rudolf Schenker (ritem kitara) Klaus Meine (vokal) Matthias Jabs (solo kitara) Pawel Maciwoda (bas kitara) James Kottak (bobni)